Narazen

Danes so v resnici oboji rekli »narazen«, najprej Barcelona v regionalnem parlamentu: ko so razglasili neodvisno republiko Katalonijo, kmalu zatem Španija v nacionalnem senatu: ko so pritrdili podreditvi Katalonije Madridu. Zgodovinske priložnosti, da bi si vendarle podali roko, ni več, Katalonija in Španija sta se dokončno razklali. Moledovanja za dialog in prosjačenja za mediacijo je enkrat dovolj, sploh ob tako boleči skupni prtljagi …, da, katalonske independentiste je mogoče razumeti. Vprašanje, zakaj Madrid ni prisluhnil demokratičnim pozivom iz avtonomne skupnosti, pa bo verjetno tudi zgodovinsko težko pojasniti. Ne, španske arogance se ne da sprejeti. S pogovorom in skupaj se ne drvi v pogubo, narazen pa se je bati, da mogoče se …

Seveda gre Kataloncem čestitati za pogum in uspeh, sploh pri nas jih lahko razumemo in se veselimo z njimi. In vendar nekaj morda žuli: 53 katalonskih poslancev, jasno, da članov opozicije, v 135-članskem parlamentu danes ni hotelo glasovati, med tistimi, ki so oddali svoj glas, pa jih je 70 pritrdilo neodvisnosti; samo dva glasova več od potrebne večine.

Katalonsko osamosvajanje se zdržema kaže za politiko in gibanje polovice, še referendum 1. oktobra je bil po svoje tak; čeprav vemo, da jim ga je uspelo izpeljati v malone nemogočih razmerah, ko ljudje ob grožnjah Madrida niso bili le prestrašeni, ampak mnogi celo tepeni. Da, nacionalna vlada bi se morala za zmeraj sramovati, kako se je nad volivce spravila z gumijevkami in gumijastimi naboji.

Upati je, da Madrida ne bo sram tudi zaradi potez, ki jih bo zdaj vlekel v skladu z zloglasnim 155. členom ustave. In še bolj gre držati pesti, da v Kataloniji in Španiji niso povsem narazen spravili ljudi … Kajti potem ni izključeno, da se bomo v Evropi raztepli vsi; tudi zato bo neodvisno republiko Katalonijo treba priznati.