Nared že nove strategije

Med rušenjem berlinskega zidu in dviganjem železne zavese so se pred četrt stoletja milijoni veselili zmage zahodnega demokratičnega liberalizma. Svetu še neznani podžupan Sankt Petersburga Vladimir Putin pa je že leta 1994 sovjetsko komunistično partijo pod Mihailom Gorbačovom obtožil, da mora zaradi njihovega »nespretnega« delovanja petindvajset milijonov Rusov živeti v tujini. »Rusija si tega preprosto ne more privoščiti, že zaradi interesa do varnosti v Evropi,« takratno časopisno poročilo navaja prihodnjega ruskega predsednika.

Že iz Kremlja je sledila Putinova izjava, da je bil razpad Sovjetske zveze največja katastrofa dvajsetega stoletja, leta 2007 razburjeni nastop na münchenski varnostni konferenci z obtožbami na »unilaterizem« ZDA, zaradi katerega se nihče več ne počuti varnega. Na tokratnem srečanju svetovnih politikov in strokovnjakov v bavarski prestolnici je ruski zunanji minister Sergej Lavrov v podkrepitev tega argumenta naštel bombardiranje Jugoslavije, Irak, Libijo in širitev Nata na vzhod ter zahodne »partnerje« obtožil, da jih vodijo iluzije o zmagi v hladni vojni, namesto da bi gradili »odprto varnostno arhitekturo z medsebojnim spoštovanjem interesov«. Predsednik Putin je v soboto dodal še obtožbe o »psevdo okupaciji«, v katero ne bodo privolili.

Pravijo, da je ruski voditelj navdušen študent vestfalskega miru iz leta 1648, ki je po grozovitih tridesetletnih verskih in drugačnih spopadih ter zdesetkanju evropskega prebivalstva zgradil varnostno arhitekturo suverenih držav. Stoletja, ki so sledila, pa so pokazala, da so nekatere enakopravnejše od drugih in že Poljska, ki so jo večkrat razkosali, za staro realistično šolo evropskih odnosov nima lepih besed pa tudi ne Nemčija Angele Merkel, ki je po drugi svetovni vojni drago plačala svoj povampirjeni nacionalizem, vzhodni del s sovjetsko prevlado. Nemška kanclerka, ki je zadnjo doživela na lastni koži, verjame, da sosednje države ne morejo biti interesno območje.

V letu po ruski aneksiji ukrajinskega Krima so našteli najmanj štiridesetih resnih soočenj med vojaškimi silami Rusije in Nata. Pred začetkom današnjih mirovnih pogajanj v Berlinu, Parizu in drugod zato upajo, da bo Minsk številka dva uspešen tam, kjer je klavrno propadel Minsk številka ena, za vsak primer pa zahodni voditelji že pripravljajo nove strategije. Nemški in evropski bodo verjetno bolj stavili na sankcije proti Rusiji ter na gospodarsko in drugačno krepitev Ukrajine, ki naj bi tako kot Zahodna Nemčija Vzhodni ukrajinskim separatistom pokazala, da se njihov boj ne izplača. Ameriška stran pa že poudarja odprtost vseh opcij, tudi tistih, ki bi zvišale vojaško ceno ruskim mentorjem ukrajinskih separatistov.

Marshallov načrt, oboroževalna tekma in nizke cene nafte so skupaj z izložbenim oknom zahodne blaginje nedemokratično Sovjetsko zvezo med hladno vojno spravili na kolena. A kdo si upa trditi, da se bo v »hladnejši vojni« zgodovina ponovila? Svoje adute, med njimi še posebno neenotnost Evropejcev, ima tudi rusko vodstvo, novi spopadi v vzhodni Ukrajini pa Minsk 2 majejo, še preden se je sploh začel.