Nariši nov dan

Ko smo se v Delovi redakciji z Vesom Stojanovim in Damjanom Slabetom pogovarjali o razvpitem primeru Alenke Bratušek, smo takoj prišli do jasnega logičnega sklepa: ona je bila Junckerjeva osebna izbira in njen propad na parketu parlamenta EU bi moral biti njegov poraz, in ne sramota države Slovenije. Ko je izrabila prednost šefinje vlade v odhajanju, je sebi v bran nakazovala, kako ji je bilo namignjeno, da ima dobre možnosti za uspeh, češ da v igri evropskega šaha sede na pravo polje. Bila bi iz kvote liberalcev, je ženska, nekdanja premierka z določenimi političnimi izkušnjami in tako naprej ...

Tu se je Slovenija s svojo »demokratično« cizo dobro pripeljala na makadam. Mogoče bo sčasoma jasno, kaj vse se je zgodilo prek nje, ne da bi vedela, da se ji sploh dogaja. Ni pa mogoče zaobiti nekaj očit­nih elementov avtodestrukcije, celo zlorabe politike in države za osebne koristi, ki so se na koncu seveda pokazale za pogubne.

Prvič se zadeva začne pri sami Bratuškovi. Zdaj je dokaj očitno, da je najmanj nemarno uporabila demokratične postopke (če jih ni kar zlorabila) za imenovanje kandidatur, ki so bile (verjetno) lobirane. Drugič ni bilo mogoče spregledati enakega ravnanja užaljene politične konkurence (Erjavec, Fajon), ki je nastopala v enaki logiki, le da z manj zunanje moči, zato z manj možnosti za uspeh. In tretjič ni bilo mogoče spregledati destruktivnega pogroma slovenske desnice in etablirane levice v evropskem parlamentu, zunaj njega in doma, ki bi po znanem vzorcu njenega obnašanja raje videla, da propade država, kot da ne bi bila na oblasti in pri vzvodih moči in oblasti.

Slovenska avtodestrukcija se bo morala nekje končati. Zaprem oči in pred seboj imam v pamet segajoč film Davida Lincha: Resnična zgodba (The Straight Story). Govori o Alvinu Straightu, ameriškem veteranu iz druge svetovne vojne, ki je izvedel, da je njegov brat Lyle doživel srčni infarkt, s katerim je bil dolga leta nepomirljivo sprt. Sklenil je, da ga bo obiskal, in odpravil se je na skoraj štiristo kilometrov dolgo pot. Zaradi težav z nogami in očmi ni mogel dobiti vozniškega dovoljenja, zato je kupil majhno kosilnico John Deer na štirih kolesih in z njo ter nanjo priklop­ljeno prikolico se je škripajoče namenil proti cilju s hitrostjo malo bolj ambicioznega polža, do osem kilometrov na uro. Film je poln globokih dogodkov, ki jih sestavljajo dramsko neverjetno dobro obdelane prigode. Alvin je nazadnje prispel do brata in se z njim spravil, eden od vmesnih dogodkov pa je bil takle: ustavil je mladenki, ki je pobegnila od doma, ker je bila noseča in jo je bilo strah posledic. Alvin je, potem ko ji je razložil tragedijo svoje hčere, pred njo s tal pobral suhe vejice, jih zvezal v snop, pokazal, kako ga takega ne more nihče prelomiti, nato pa, kako zlahka zlomi posamezno vejico, in mladenki povedal, zakaj naj gre domov in se spravi z družino: »Združeni vzdržimo, razdruženi pademo.«

Tako je bila videti Slovenija prejšnji teden v Bruslju. V interesih velike črno-rdeče koalicije je bila Bratuškova, ki je postrani zanosila s svojo karierno ambicioz­nostjo, tenka vejica, ki jo je bilo zlahka zlomiti. Nisem prepričan, da je vse treba pripisati njeni domnevni nesposobnosti. Lepo vas prosim, če je Bratuškova nezadosten politični lik, kako so lahko evropski socialisti z vazelinsko podporo EPP vnaprej zagotovili, da pa je iz Slovenije povsem sprejemljiva, celo zaželena Tanja Fajon, ki je po izkušnjah in kompetencah kvečjemu za pol Bratuškove. Nekdo se iz suverenosti Slovenije in njenih državljanov drzno dela norca.

V evropskem tisku smo lahko prebirali kritične zapise, kako se nič slabega ne more zgoditi komisarskemu kandidatu, ki ima za seboj moč velikih internacionalnih političnih skupin. Nesramnost socialistov je šla v primeru Bratušek zelo daleč. Vodja skupine v evropskem parlamentu Gianni Pittella je v medije kot kača siknil, da bi bila (le) Fajonova »naravna kandidatka« za položaj komisarke, vsaka druga alternativa pa da ne bi bila smotrna. Premier Cerar se je na to nesramnost odzval pravilno, pred njim že evroposlanec Ivo Vajgl: kandidate po lizbonski pogodbi predlagajo države članice, torej vlade suverenih držav, in ne kdo drug. Pittella je Fajonovi naredil slabo uslugo, tudi svojim socialistom, kajti ob podpori EPP in nizkih strasteh njenega slovenskega dela je na slabo predstavitev Bratuškove nalepil še katastrofalno predstavitev metod in načinov dela evropskega parlamenta.

Mogoče je to priložnost, da se Slovenija zave svoje suverenosti in iz nje nekaj naredi. Mogoče bi se za kratek čas lahko preselili v pesem in videospot Gala Gjurina, Nine Pušlar in Elde Viler: Nariši nov dan.