Ljudje so svoje že večkrat povedali: hočemo soodločati, kakšna voda pride do naših pip. Politiki so zdaj to končno dojeli, vendar je veliko vprašanje, ali v vseh razsežnostih. Ustavna pravica do čiste pitne vode namreč potegne za sabo ogromno novih ureditev, do sprememb ustroja in delovanja družbe.
Slovenija ima veliko vode, kar bo zelo pomembno v prihodnjih letih, saj zaradi naraščanja prebivalstva v svetu in zaradi podnebnih sprememb vode marsikje zmanjkuje. Država z veliko vode bo nedvomno tarča multinacionalk, ki lahko kupijo jezero v Kanadi, vodo prečistijo v Indiji in jo v plastenkah prodajo v Južni Afriki, z vložkom 500 milijonov evrov pa bi lahko tudi Ljubljano spremenile v puščavo. Zato je nujno določiti, koliko vode se sploh sme načrpati v državi.
Naložbe v čisto vodo so najbolj gospodarne. Voda iz plastenk stane 800-krat več kot iz pipe, kljub vzdrževanju vodovodov. Čisti vodotoki omogočajo rekreacijo prebivalcev, tudi določitev novih kopalnih vod. Vendar je za to treba preusmeriti kmetijstvo vsaj na vodovarstvenih območjih, urediti je treba čiščenje vseh odplak. Za to bodo najbolje poskrbeli novi družbeni modeli, ko z vodo soupravljajo uporabniki. To bi odpravilo tudi kronično težavo pomanjkanja kadrov na ministrstvih.
V Sloveniji je zaradi razpršene poselitve to kar težava, infrastruktura stane več. Po drugi strani pa varovanje vode in trajnostnega upravljanja kulturne krajine prinaša nova delovna mesta, v toplejši prihodnosti bolj varna kot katera koli druga. Zato vodarska stroka pravi, da priložnosti, ki se je pokazala s spremembo ustave, nikakor ne smemo zapraviti. Presežke vode iz čiste in zelene države bomo lahko še drago prodajali, predvsem pa bolje živeli.