Naslednja postaja, Evropa

Branko Tamše se je izkazal kot serijski osvajalec domačih lovorik, a počasi to ne bo več zadostovalo.

Objavljeno
30. maj 2016 15.06
Rokomet Celje PL:Gorenje Velenje
Peter Zalokar
Peter Zalokar

Če bi jim ponos dovoljeval, bi v Velenju morali tisočkrat prekleti dan, ko so sprejeli odločitev, da ne potrebujejo več storitev trenerja Branka Tamšeta. Za osvežitev spomina, bil je 21. marec 2013, ko je nočna vožnja z avtobusom za Flensburg spominjala na prizore iz znamenite srbske komedije.

S Tamšetom na klopi Gorenje kar 1175 dni ni izgubilo prvenstvenega derbija s Celjem. Niz je končal nihče drug kot – Tamše, bilo je 19. aprila 2014, ko je bil kajpak že na celjski klopi. Od decembra 2013, ko so Celjani izgubljenega velenjskega sina povišali v šefa stroke, Celje proti Gorenju ni izgubilo že 908 dni …

V vodstvu Gorenja zdaj ni več ljudi, ki so sprejeli obupno odločitev, nova garnitura na čelu z direktorjem Matejem Avanzom se je posla lotila z veliko več vneme in razuma. V nekaj mesecih je Velenje spet postalo rokometno mesto in Rdeča dvorana središče družabnega življenja. Skoraj 500 ljudi je na derbiju v Zlatorogu pesti stiskalo za »ose«.Na koncu so bili prikrajšani za rajanje, lahko pa se veselijo prihodnje sezone, v kateri bo Marko Šibila okrog dvojca Toskić-Brumen gradil ekipo za nove podvige

Celje bo vseeno v izhodiščni prednosti, po dolgem času Tamše poleti ne bo objokoval odhodov glavnih adutov. Prihaja še neizbrušeni biser Borut Mačkovšek, dobro bi bilo, če še kdo. Po novem bo obremenitev na ekipo še hujša. Ob ligi prvakov se bo klub meril tudi v regionalnem tekmovanju. Tudi pričakovanja bodo večja. Tamše se je izkazal kot serijski osvajalec domačih lovorik, a to počasi ne bo več zadostovalo.

Naslednji korak je logičen, Celje mora tudi zunaj meja spet postati instutucija. Le tako lahko na Opekarniški 15 preprečijo, da bi novi lastniki glavnega sponzorja sprejeli bogokletno odločitev, da jih rokomet v lokalnem okolju ne zanima. Vodilni bi tudi morali kovati železo, dokler je vroče, in v procesu sanacije najti še druge rešitve od najlažjega zategovanja pasov.

Prvenstvo, 25. v samostojni Sloveniji, se je končalo na najboljši način, z rekordnim obiskom. Odhod najboljših klubov v ligo SEHA gre mnogim v nos, a pogled na lestvico razkriva, da nista imela konkurence in kar 26 oziroma 25 točk naskoka pred tretjeuvrščeno Ribnico, ki jo lahko poleg Kopra razglasimo za osvežitev prvenstva. Oba naj bi sprejela izziv v pokalu EHF, kar bi bil tudi napredek.

V Evropi bo kajpak paradni slovenski konj Celje, serijski zbiralec domačih odličij Tamše prek meja z nekaj prebliski še ni razkazal strokovnega potenciala. Vsekakor pa mu gre levji delež zaslug za največjo zmago – že dolgo Celje ni imelo na reprezentančnem radarju toliko igralcev: Janc, Zarabec, Blagotinšek, Poteko, Lesjak, Mlakar, Marguč, Malus in še (marsi)kdo so prihodnost slovenskega rokometa, ki bo avgusta v Riu lovil nove mejnike.

Tam ne bo Luke Žvižeja, se pa zato kapetan in duša ekipe lahko lastnoročno podpiše pod 20. celjsko lovoriko. Sladko, kot že dolgo ne.