Pred zadnjimi ameriškimi predsedniškimi volitvami je republikanski kandidat John McCain poplesaval po odru in na melodijo skupine Beach Boys prepeval »Bomb, bomb, bombardirajmo Iran«. Medtem je njegov demokratski tekmec Barack Obama obljubljal, da se bo kot morebitni novi poglavar Bele hiše brez postavljanja pogojev pogovarjal tudi z najhujšimi ameriškimi sovražniki, med drugim tudi z iranskimi voditelji. Z zmago demokrata, ki je ponudil režimu v Teheranu odprto roko, so se pojavile tudi optimistične napovedi, da se obetajo lepši časi v odnosih med ZDA in Iranom.
Dobro leto in pol po tem, ko je Obama prevzel vodenje države, se zdi, da je uradni Washington bliže predvolilnim vižam senatorja McCaina kakor nekdanjim mirovnim popevkam sedanjega predsednika. Ali povedano z besedami iranskega predsednika Mahmuda Ahmadinedžada: osebnosti v ameriški vladi so se zamenjale, politika pa je ostala ista. Ahmadinedžad je o tem, kako bo Obamova ostra politika do Irana propadla, razlagal novinarju revije New Yorker Jonu Andersonu, enemu redkih predstavnikov zahodne sedme sile, ki se je dokopal do pogovora z iranskim voditeljem. A ta liberalni tednik ni bil edini ameriški medij, ki je v vročih avgustovskih dnevih kisle kumarice odganjal s perzijskimi zgodbami. Še udarnejšo zgodbo je pred dnevi na naslovnico postavil prav tako liberalni mesečnik Atlantic, v kateri je novinar Jeffrey Goldberg na podlagi pogovorov za najvišjimi predstavniki izraelskih oblasti ocenil, da obstaja več kot 50-odstotna možnost za izraelski zračni napad na iranske jedrske cilje do naslednjega julija.
Zlasti Goldbergov članek je zanetil pravi požar komentarjev v tradicionalnih in tudi novih medijih. Avtorja, ki se je pred začetkom ameriške iraške avanture »proslavil« s trditvami v New Yorkerju, da obstajajo dokazi o povezavi med iraškim predsednikom Sadamom Huseinom in Al Kaido, je kar nekaj njegovih kolegov obtožilo, da dela propagando za izraelsko vlado. Čeprav se je Goldberg, nekoč veliki zagovornik vojne proti Iraku, zdaj v intervjujih branil, da nasprotuje bombardiranju Irana, so ga napadali, da njegove ugotovitve stanja izraelskega duha postavljajo okvir bodoče razprave o »iranskem problemu«. Glavno vprašanje je namreč postalo, ali bo Washington počakal, da po Iranu udarijo Izraelci, ali pa jim bo že sam prej priskočil na pomoč, o smiselnosti takšnega napada pa se nihče več ne sprašuje.
Piko na i tem medijskim pripravam na morebitni napad je prejšnji teden postavil sam veliki New York Times, ki je pred začetkom iraške vojne odigral žalostno vlogo razpihovalca laži o Huseinovem orožju za množično uničevanje. Tokrat je objavil vročo novico, da je Obamovi administraciji uspelo prepričati Izraelce, naj z napadi počakajo še kako leto, ki da je Teheranu ostalo do dokončne izdelave prave pravcate jedrske bombe. Potem pa ...
»Ali res mislite, da ZDA po vseh vojnah v Iraku in Afganistanu še lahko napadejo Iran? Saj še tega ne vedo, kaj se jim dogaja znotraj vojaškega poveljstva v Kabulu,« je Ahmadinedžadov svetovalec in direktor državne tiskovne agencije Irna Ali Džavanfekr za New Yorker opisal prevladujoče mnenje med oblastniki v Teheranu. A načelnik generalštaba vseh ameriških rodov vojske Michael Mullen, ki bo moral zdaj razmisliti, kaj početi z vojaki, ki se vračajo iz Iraka, je na začetku avgusta opozoril, da načrtov o vojaškem posredovanju proti Iranu še niso umaknili z mize. Po njegovih besedah še vedno ležijo tam.
Okoli 50.000 ameriških vojakov, ki ostajajo v Iraku, se bo osredotočilo na usposabljanje iraških varnostnih sil in pomoč pri boju proti teroristom. Foto: