Nasprotni učinek

Učenci osnovnih šol, kjer so organizirali praznične tržnice, so že prešteli dobrodelne denarce. Mesece so se pripravljali, razmišljali, kaj bi ponudili zahtevnim domačim kupcem, nato pa z vso vnemo izdelovali venčke, darilca, nekateri so si celo drznili peči piškote. Potem so se odločili za ceno, ki bi bila dovolj privlačna, da bi z njo prepričali tudi starše otrok iz drugih razredov. Zaslužek bodo porabili v šoli za tiste otroke, katerih starši ne zmorejo plačati šole v naravi, dejavnosti ob kulturnem dnevu, mogoče bo razred zato manj plačal pri končnem izletu. Otroške oči žarijo, ko vidijo, da je prodaja uspela.

Neverjetno, ampak namesto da bi se v šolah glasno pohvalili, kaj vse so s tem dosegli in otroke nečesa naučili, se skoraj skrivajo pred tržnim inšpektoratom. Z določanjem cen zadeva namreč ni več tako nedolžna. S tem otroci vstopijo na trg, ki ima svoje zakonitosti in predpise. Med drugim je treba izdajati račune in plačati davke. Pa čeprav bo vse ostalo v šoli in bodo vse porabili za tiste, ki nimajo.

Opozorilo grozljivo smrdi po paragrafarstvu, a morda so tržni inšpektorji hoteli le čim prej začeti davčno vzgojo. Da otrokom, ko bodo odrasli in bodo gradili hišo, poklicali vodovodarja, šli k frizerju, niti na kraj pameti ne bo prišlo, da ne bi zahtevali računa. To je naš temeljni davčni problem. Davčni dolg ne bi znašal vrtoglavih 1,4 milijarde evrov, če bi z redom na dobrodelnih šolskih tržnicah začeli pred dvajsetimi leti.

Tržni inšpekciji je treba priznati, da je šolam prišla naproti. Z roko v roki so iskali luknje v predpisih. Res vzgojno. Tako so šolam predlagali pobiranje prostovoljnih prispevkov, ker tako lahko evri brez težav letijo pod praznične pulte. S tem so spodbudili učence, da so se spremenili v bodoče mojstre ubiranja ne vedno zakonitih bližnjic. Učenci so namesto uradnih cen na izdelke pač napisali priporočeno višino prostovoljnih prispevkov. Tudi ta način ni po predpisih, ugotavlja inšpekcija, saj pri prostovoljnem prispevku nihče ne sme sugerirati, koliko je neka stvar vredna. Ker vrednost, očitno, ne igra nobene vloge več. Otrok, ki je vložil nekaj ur dela v izdelek, bo verjetno razočaran, če bo zanj dobil 50 centov. Še material stane več. In misliti, da otroci tega ne vedo, je ponižujoče.

Če je razlog opozorila vzgojni, obstaja boljši, celo poučen način. Naj otroci mirno prodajajo, lahko tudi pišejo račune. Na koncu pa naj ves denar naložijo na kup, s kupa vzamejo 22 odstotkov, kolikor znaša davek, ta denar zbašejo v vrečo in ga odnesejo z zabeleženimi računi vred na davčno. Tako bi precej bolj videli in občutili, koliko so s svojimi idejami, delom in pridnimi rokami pomagali državi. Ne verjamem sicer, da bi prihodnje leto delali z enako vnemo. Pa čeprav bi jim na davčni povedali, da gre denar tudi za tiste, ki nimajo.

Inšpekcija ima še leto dni časa, da ugotovi, kako šole ne bodo kršile predpisov, če bodo otroci svojo podjetnost preizkušali v praksi. S pravimi cenami in pravim denarjem. Ker denar iz monopolija že obvladajo.