Natova danajska darila

Edina svetla točka je, da zavezništvo ne misli več voditi takih »demokratizacijskih« vojn.

Objavljeno
04. december 2013 20.03
*reu*nato
Damijan Slabe, zunanja politika
Damijan Slabe, zunanja politika
Afganistan bi moral biti dvanajst let po začetku prisilne stabilizacije, ki je požrla milijarde, bilijone, po nekaterih ocenah celo trilijone dolarjev in evrov, danes podoben najmanj nekakšni Švici pod Hindukušem. Če bi Zahod vse te silne milijarde seveda investiral v gospodarski razvoj, univerze in napredek, ne pa v vojaško železje. Ne verjamemo namreč, da na svetu obstaja še tako zagrizen islamski skrajnež, ki ne bi bil raje univerzitetni profesor kot kozji pastir s kalašnikovko v roki.

Toliko na kratko in zelo popreproščeno o uspešnosti dvanajstletne Natove (Isaf) demokratizacije in stabilizacije Afganistana, ki ni bila veliko več od ameriškega strateškega pozicioniranja v za tretje tisočletje zelo pomembnem delu sveta in priročnega zavezniškega treninga armad »v živo«. Tudi naše, ki je »tam doli« pred kratkim doživela svoj ognjeni krst.

Vendar kljub takemu očitnemu porazu zahodnega zavezništva, ki je med bruseljskim zasedanjem zunanjih ministrov razpravljalo tudi o novi, po umiku iz Afganistana menda znova bolj obrambno zastavljeni strategiji, to še ne pomeni konca afganistanske tragedije. Razmere so po vseh letih »stabilizacije« postale prenevarne. Tudi za sosednja Indijo in Pakistan. Zavezništvo zato že vodi novo igro. Ki pa, na žalost, ni nič manj »danajska« od dosedanje. Reče se ji »Karzajevo trmoglavljenje«. Afganistanski predsednik se namreč odločno upira temu, da bi država tudi po odhodu večine tuje vojske, ki je v najboljših časih štela do 140.000 mož (proti 40.000 slabo oboroženim upornikom), ostala praktično okupirana. In pod absolutnim ameriškim nadzorom. Kajti podpis sporazuma o posebnem statusu približno osem do dvanajst tisoč ameriških vojakov, ki bi ostali kot »inštruktorji«, ne pomeni drugega kot ohranjanje vojaškega statusa quo.

Edina razlika, ki jo tudi z grožnjama, da bodo prihodnje leto sicer odšli vsi tuji vojaki do zadnjega in da ne bo nobene denarne pomoči več, izsiljujeta Washington in Nato, bi namreč bila, da bi namesto zahodnih vojakov, ki se nočejo več izpostavljati, še bolj množično padali še vedno preslabo izurjeni pripadniki afganistanske vojske in policije. Kar se zadnje čase že dogaja. Žrtev med temi silami je menda tudi po sto na teden, kar je več kot v časih najhujših spopadov. Tisti pravi afganistanski ples, četudi bo v kot stisnjeni Karzaj na koncu prisiljen popustiti, se očitno šele začenja.

Praktično edina svetla točka Natovega poraza v Afganistanu bi zato utegnila biti kvečjemu to, da se zavezništvo po dveh katastrofalnih izkušnjah v prihodnje ne misli več lotevati takih »demokratizacijskih« vojn in da se bo znova bolj posvetilo svoji obrambi. Kar pa se zaradi finančne krize, v kateri se je znašla večina članic, hitro lahko spremeni v nekakšno Natovo interno podtikanje »danajskih daril«. Ključno vprašanje namreč je, koliko so članice v resnici sploh še sposobne in pripravljene prispevati k taki skupni obrambi.