Navdihujoče zgodbe

Deček, ki navdušeno pove, da je njegov »naj dan« v tednu »vikend z akcijami«. Prvi dezodorant, ki uspešno preprečuje madeže tako na belih kakor črnih oblačilih. Neštetokrat slišani slogan več kot fer in vse tiste reklame, ki se končajo s stavkom Že za ... evrov mesečno. V glavi odmeva hrup s teve ekrana, ki je še za nekaj decibelov višji od glasnosti programskih vsebin, in najeda od nenehnega preklapljanja med spletnimi stranmi, družbenimi omrežji in mobilnimi aplikacijami že tako razpršeno pozornost.

Vse pogosteje si zaželim, da bi zaslone, ki me vsrkavajo v popačeno matrico resničnosti, za lep čas zatemnila, kakor je košarkarski car Miha Zupan ugasnil slušni aparat, ko se mu ni več ljubilo poslušati kričanja trenerja Sunare. A jih največkrat ne. Tu in tam namreč še vedno ponudijo vsebinske presežke, kakor je bil odlični Zupanov dokumentarni portret Tiha zmaga. Z aktivnim mobilnikom na nočni omarici spim tudi zato, ker bi me stiskalo, če bi me, ravno ko bi bil izključen, klical kdo, ki potrebuje pomoč. Televizija pa je včasih vključena zaradi precej bednega razloga; polurno bolščanje vanjo pred spanjem tako blagodejno izprazni možgane. Hkrati vem, da tudi če bi vse zaslone likvidirala, bi po njih vseeno ostal beli šum, ki je že prodrl globoko skozi možgansko skorjo.

Naj se še tako upiram, ostajam lepo vzgojena potrošnica. Kot dokaz za to šteje, da je eden najmočnejših spominov iz otroštva družinski izlet v Trbiž, kjer sem v trgovinici s pisalnim materialom in igračami vedno dobila kakšno malenkost. Tistikrat pa je bila zaprta, ostala sem brez najnovejšega svinčnika in se preostanek dneva utapljala v solzah.

Četudi zavijam z očmi, ko slišim in berem, da »bodo vozniki v prihodnosti sedeli še nekoliko višje«, kar pomeni izdatnejše in še bolj umazano črpanje fosilnih goriv in torej vnaprejšnji polom podnebne konference v Parizu, ter da je skandinavski velikan hitre mode zagnal akcijo recikliranja oblačil in potrošnike vabi, naj prinesejo stara oblačila, da bodo dobili popust pri nakupu novih, sodelujem v umazani igri »tržnega fundamentalizma«, ki je pripravljen prepustiti 99 odstotkov ljudi revščini, vojnam, naravnim nesrečam in posledicam podnebnih sprememb za odlična letna poročila korporacij in dobiček, ki ga bodo te razdelile odstotku svetovne elite. Slaba vest, ki me grize ob tem dejstvu, ničesar ne spreminja.

Je iz te igre mogoče izstopiti? Povsem ne, saj vsi, tudi najostrejši kritiki, živimo v svetu, ki ga je zgradil neoliberalizem, piše Naomi Klein v temeljnem delu o kapitalizmu in podnebnih spremembah This Changes Everything. Nekateri pa so se neoliberalizmu odločili upreti z alternativnim ekonomskim modelom. Konec prejšnjega tedna je v Devonu potekala mednarodna konferenca Tranzicijske mreže, gibanja, ki združuje skupnosti in mesta, ki si prizadevajo zmanjšati odvisnost od fosilnih goriv. Tranzicijsko gibanje se je rodilo pred osmimi leti v mestecu Totnes in se odtlej razširilo na več kot 1300 skupin po vsem svetu. Glavne teme konference so bili novi ekonomski modeli, ki oživljajo, ne izčrpavajo lokalno gospodarstvo, skupnostno lastništvo proizvodnje obnovljive energije, prehranska samopreskrba in osebna »odpornost«.

Nekatere tranzicijske skupnosti so bolj uspešne, vpeljale so celo vzporedno valuto, druge manj. A po mojih izkušnjah je z njimi in sorodnimi alternativami, kot so ekovasi, podobno kakor s poročanjem o »zelenih« temah v medijih, ki so omejene na zelene rubrike. Preveč ograjene so od širše družbe in kot takšne bodo imele vedno status newagevskih sekt. Njihove zglede trajnostnega ravnanja bi morali prevzeti vsi ljudje. Le tako bi lahko dovolj učinkovito pritisnili na politike, ti pa na korporacije, naj poplačajo škodo, ki jo povzročajo med pehanjem za večjo dobičkonosnostjo.

Na takšne poteze politike in korporacij bo verjet­no treba še dolgo čakati, a tudi ljudske množice bo težko pripraviti k spremembam bivanjske paradigme. Da bi bilo vse skupaj vendarle lažje, lahko za začetek prisluhnemo navdihujočim zgodbam o »navadnih« ljudeh, ki so vzeli prihodnost v svoje roke in ustvarili zgodbe o uspehu, ki ne temeljijo nujno na zdaj uveljavljenih kazalnikih gospodarske rasti. Nekaj smo jih minuli četrtek slišali v kavarni ljubljanskega mestnega muzeja. Morda bomo ob takšnih zgodbah ugotovili, da spremembe, ki so nujno potrebne, le niso tako boleče. Nekatere so lahko prav vznemirljive.