Navodila

Tradicionalni posvet slovenske diplomacije, danes se je za zaprtimi vrati začel na Brdu pri Kranju, razgrne aktualne zunanjepolitične zadrege. Zbrani diplomati od političnega vrha dobijo usmeritve in navodila za delo. Tokrat je prva tema arbitražna razsodba, konec leta se je iztekel rok za implementacijo sodbe, ki jo Hrvaška zavrača. In vendar bi bil pogled, usmerjen samo na uveljavitev arbitražne odločbe, preozek. Pomembnejša od Hrvaške je za Slovenijo Evropa.

To je malce nakazal tudi današnji govor predsednika republike. Borut Pahor je poudaril »krepitev vloge Slovenije kot dela zahodnega sveta« in umestitev v nastajajoče jedro najtesneje povezanih članic Evropske unije. Najviše na diplomatski agendi pa je zdaj očitno prizadevanje za uveljavitev arbitražbe razsodbe.

V razmerah, ko uradni Zagreb ne priznava ne arbitražnega sodišča ne odločitve, se postavlja vprašanje, katera evropska institucija lahko zdaj o razsodbi odloča. Če uradni Zagreb ne bo spoštoval dokončno razsojene zadeve (res iudicata), Sloveniji ne bo preostalo drugega kot tožba proti Hrvaški na sodišču Evropske unije v Luksemburgu, razlagajo tukajšnje mednarodnopravne avtoritete. Gre za možnost države članice proti drugi državi članici, če druga ne izpolnjuje obveznosti iz evropskih pogodb. Težko si je predstavljati, da bi suverenost slovenskega ozemlja zaščitil kdo drug kot tukajšnja država sama. V tem kontekstu je pomenljiva tudi vloga evropske komisije oziroma posredovanje njenega podpredsednika Fransa Timmermansa. Ni čisto jasno, za kaj naj bi šlo, a videti je nekoliko bizarno. V tej mednarodnopravni zadevi je vendar potrebna implementacija, ne mediacija.

Zapletanje s Hrvaško Sloveniji ne koristi, tu je večna zagata, da zunanje okolje sprti državi vidi kot del iste gmote. V mednarodnih odnosih je za države, ki nimajo prepoznavnega značaja in identitete, vselej nevarno, če jih okolje dojame kot tiste, ki se ukvarjajo z enim samim problemom. Makedonija je samo še država, ki ima z Grčijo spor zaradi imena. Zelo nerodno bi bilo, če bi se Sloveniji zgodilo, da bi jo v Evropi poznali edinole po sporu s Hrvaško.

V sedanji etapi preurejanja Evropske unije je zanjo pomembno, kam se bo umestila. Ambicije EU, povezane s tesnejšo integracijo, so zastale. Angela Merkel je bila konec leta sicer kategorična: s francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom naj bi se do marca dogovorila o reformi evroobmočja. Toda vprašanje ostaja, ali ji bo do takrat uspelo sestaviti vlado, sploh pa kanclerka nima več karizme evropske krizne menedžerke; politična paraliza v Berlinu ogroža reformo EU. Ne glede na povedano pa nekakšno evropsko jedro kljub vsemu nastaja.

Zgodba s Hrvaško odmika Slovenijo od skupine najtesneje povezanih držav članic Evropske unije. Hkrati uradna Ljubljana nikoli ne poskrbi za to, da bi se distancirala od višegrajk na vzhodu, kaj šele, da bi izrekla kakšno pikro na račun Madžarske ali Poljske, ki sta kakor garjavi ovci integracije. Nemara pa je čas – če že hočemo biti »del zahodnega sveta« –, da Slovenija kdaj izusti tudi kakšno potrebno kritiko.