Tiskane izdaje
Pisalo se je leto 1982. Slalomska srebrna kolajna Bojana Križaja in veleslalomska bronasta Borisa Strela na SP v Schladmingu sta sprožili »smučarski plaz«, kot so takrat poimenovali izjemen niz šestnajstih kolajn na OI in SP. Ob junakih Schladminga 1982 so jih osvojili še Mateja Svet, Jure Franko, Tomaž Čižman, Nataša Bokal, Jure Košir, Alenka Dovžan, Katja Koren in Urška Hrovat, sklenil pa ga je leta 2001 v St. Antonu z bronom Mitja Kunc.
Zlato in dve srebrni kolajni Tine Maze v Schladmingu 2013 so vrhunec slovenskega smučanja na svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah. Žal pa za prvo smučarsko sveta zija – z izjemo nekaj posameznikov in posameznic – velika praznina, ki ne obeta kolajn. Mazejeva s svojo ekipo aMaze za slovensko smučarijo že dolgo ni več merilo, ampak smerokaz, ki mu nihče noče slediti, kot so takrat Tonetu Vogrincu, Filipu Gartnerju in Križaju kot nespornemu tekmovalnemu vodji in avtoriteti.
Pred 30 leti na večini velikih tekmovanj v reprezentanci denimo ni bilo Jožeta Kuralta, ki je z dvanajstimi uvrstitvami med deseterico in 38 med petnajsterico v svetovnem pokalu velemojster za večino smučarjev, ki so v zadnjem desetletju razprodajali ugled slovenskega smučanja. Imel je pač smolo, da je tekmoval v rodu izjemnih smučarjev. V Schladmingu 2013 je bilo v slovenski reprezentanci 21 smučarjev in smučark, med katerimi sta po rezultatih od Kuralta boljša le Andrej Šporn in Mitja Valenčič. Kriteriji za uspešnost se na celi črti nižajo, čeprav bi se morali zaostriti, še zlasti za največja tekmovanja. Da bi se vedelo, da lahko na SP nastopajo le konkurenčni. Pravzaprav niti ne vemo, kateri slovenski smučarji in smučarke so resnično nadarjeni in v katere se »splača« vlagati. Svetovna prvenstva že zdavnaj niso več parada slovenske kakovosti in prihodnosti, ampak največkrat množična predstavitev večnih, bolj ali manj zavoženih talentov.
Pred tridesetimi leti je bila zveza vzorno organizirana, v alpskem smučanju je imel vse niti v rokah Vogrinec. Bil je direktor in menedžer, čeprav slednjih tedaj uradno še ni bilo. Toliko denarja, kot je nabral kot menedžer poola, je kot direktor reprezentanc porabil ...
Letošnji Schladming je razkril tisto, kar dobro poučeni že nekaj let vemo: v alpskem smučanju ni reda in vizije oziroma koncepta razvoja. Odgovornost je razpršena, sistem zavoljo tega neučinkovit. Novega vodjo oz. direktorja alpskih reprezentanc (omenja se nekdanji trener ženske selekcije Dušan Blažič) čaka trdo delo. Tokrat riba ne smrdi samo pri glavi, ampak od repa navzgor. Zato bi veljalo razmisliti o zapuščini in izročilu »generacije 1982«.
