Nazaj k razumu

Pristali smo v strastnih čustvih in premočnih besedah, v frazah, ki hipno ganejo, in v šokantnih podobah, ki globoko prizadenejo, v splošnem cinizmu – kaj pa če vse, kar nam pravijo, sploh ni res –, zato nemara res vse manj razumemo svet. Kadar praznujejo apokaliptična čustva, trpi razum, kadar hlastno hitimo, zamujamo bistveno. A da bi lahko dojeli, kako se tudi geopolitično vrtimo, se je treba zatekati v dejstva, poglobljene analize in znanstvene razprave. Povedna je geneza.

Znanost dela verjetno napako, kadar se (preveč) spogleduje z mediji in leze v naročje politiki, ideologijam. Naloga znanosti je, kakor pravi kontroverzni francoski filozof Michel Onfray, da razlaga, kaj je bilo, pove, kako je, in morda še napove, kako bo, medtem ko »liberalna ideologija, pa naj bo na oblasti Sarkozy ali Hollande, predvsem obljublja, kako naj bi bilo«. Z drugimi ideologijami ni nič drugače, rade se družijo s fikcijo.

A kaj se tudi znanost ne bi pogrošno spogledovala z novodobno medijsko logiko in njeno »nadvlado«, saj koliko pa se v dobi splošnega poenostavljanja in informacijskega bombardiranja sploh zmoremo zanimati za dolga in natančna poročila na to ali ono temo, za pravo védenje? Mnogo sočneje je mimogrede in počez navreči kakšno o »pošastih«, ki lomastijo po Evropi, tudi pošasti neoliberalizma, na primer, in se spuščati v vojne težkih besed kot pa pritegovati pozornost z nizanjem argumentov. Pred dnevi me je zato šokiralo, ko sem kupila poglobljeno knjigo uglednih znanstvenikov o javnem dolgu – in v njej našla priloženo hitlerjansko fotografijo z atenske Akropole leta 1941.

V svetu, kjer na splošno vladajo močna čustva, šokantne podobe in je globoko vsebino povozil manipulativni površni slog, je, kakor še pravi kontroverzni Onfray, tudi vse manj prostora za vprašanja, sploh za manj prijetna, morda celo bogokletna. Recimo: vernike desnice vprašati kaj antidesničarskega ali vernike levice kaj protilevičarskega, dežurne vsevede, kako je mogoče vedeti prav vse, in deklarativne človekoljube, koliko res ljubijo slehernega človeka.

Filozof ima verjetno prav, ko razmišlja, kako sploh ni več mogoče in niti spodobno postaviti vseh vprašanj: »prepovedati vprašanje« pa vedno pomeni »preprečiti tudi odgovor«. Mnoga si izbrišemo kar sami, ker se samoomejujemo, tudi samocenzuriramo, ker nas je strah – pred neprijetnimi nalepkami in pečati, pred posledicami in zamerami, ki lahko v majhnih okoljih pomenijo »smrt«, profesionalno ali drugo, ali ker se bojimo, da bi nam pripisali lastnosti, ki niso nujno čedne in zgledne, čeprav morda niso lažne.

Begunska problematika, na katero namiguje Onfray, odpira mnoga vprašanja, tudi taka, ki jih ljudje nočejo postaviti na glas, ker so »vnaprej kriminalizirana« – ciljajo na radovednost skrajnodesničarske Nacionalne fronte, na slab duh po njej. »Nacionalna fronta, vprašanja in socialistična levica« pa imajo v Franciji posebno konotacijo. Mnogi še pomnijo osemdeseta leta in se spominjajo množičnih pohodov za enakost vseh – ter neprijetno posledico: uspeh skrajne desnice leta 1984 na evropskih volitvah. Tedanja socialistična oblast Françoisa Mitterranda, ki ni znala pravilno zaznavati družbene preobrazbe, kaj šele, da bi pripravila pozitiven načrt za prihodnost, je dejala, kako se skrajna desnica moti, a Jean-Marie Le Pen da si postavlja dobra vprašanja, le slabo odgovarja nanje. »Kadar pa rečemo, da so vprašanja prava, verjamemo, da je prava tudi analiza,« mi je pred nedavnim v intervjuju rekel Patrick Simon, sociolog in demograf z Nacionalnega inštituta za demografske študije v Parizu.

Pa res niso mogoča in spodobna vsa vprašanja? Ne v vseh okoljih? Onkraj ideologije? Lahko obstajajo razumna vprašanja, ki jih ne bi smelo biti? Katera so vprašanja, ki jih ni? In zato tudi ni odgovorov.

Težko bomo kaj rešili, dokler se bomo resnih problemov lotevali tako, da bomo nad njimi predvsem dolgo vzdihovali, čakali, se čudili, nenehno vlekli grozljive zgodovinske primerjave in z močnimi besedami manipulirali še s čustvi drugih. Treba se je prespraševati, z mirom v tonu in dejstvi v vsebini, sproti in predvsem o sebi, skozi sebe pa o okolici, o vzrokih in posledicah, o vlogah, ki jih igramo vsi vpleteni, o krivdi, lastni in krivdi drugega, o začetku in koncu, o preteklosti in skupni prihodnosti. Kakšno si želimo? Smo sploh pripravljeni pravilno dojemati, kako velik in brezmejen je svet?

Človekoljubje ni nikoli samo hipna ljubezen, prava ljubezen je v dolgoletnem partnerstvu z razumom.