Javno razpravljanje o slovenski državni himni tudi dva meseca po razvpiti proslavi na Kongresnem trgu v Ljubljani ni potihnilo, je pa dobilo nekaj resnejših tonov. A brez skrbi, nekega lepega jesenskega dne, na neki po možnosti korespondenčni vladni seji, bo vlada - če bo seveda še vladala - mimogrede zaukazala spremeniti peti člen zakona o grbu, zastavi in himni iz leta 1994.
To pomeni, da se bodo sedanji sedmi kitici (kakšna lepa in odmaknjena beseda, kajne?) verjetno pridružile še tri: prva, druga in peta - takšna je glede na vzorec s proslave očitno namera spreminjevalcev. Če pustimo ob strani vprašanje »Kaj pa je tebe treba bilo?« (še en znameniti Prešernov verz), namreč sedanjega razpravljanja o himni, ko se vendar utapljamo v popolnoma nehimničnih temah, ostane še eno drugo in bolj usodno vprašanje. Namreč: kakšno podobo Slovenije si želi sedanja ideološka eskadrilja vpisati v evropsko nebo?
Prešeren je imel cenzorske težave z dvema kiticama (zdajšnjo tretjo in četrto), zato Zdravljice ob nastanku leta 1844 okrnjene ni hotel objaviti, celotno besedilo je lahko izšlo šele v revolucionarnem letu 1848. Zdaj se dogaja obraten proces: sedma kitica, ki je bila plebiscitarno sprejeta kot državna himna nove slovenske države, in tedaj je kazalo, da smo z njo vsi zadovoljni in nanjo celo ponosni, je za sedanje kovače slovenske prihodnosti premalo. Oni bi jih hoteli več!
Toda kakšne vsebine bi prinesel dodatek? Prva kitica (prvi verz: Prijatlji! obrodile) je uvodni nagovor o koristnih učinkih vinske trte; druga (Komú narpred veselo) definira naslovnika, ki mu nazdravljamo: »slovenski svet«, pri tem pa je na fešti zaželen predvsem božji blagoslov; peta (Bog živi vas Slovenke) pa je posvečena »žlahtnim rožicam«, največ zato, ker rojevajo sinove, ki bodo »strah sovražnikov«. Vse tri poante so historično razumljive, razumljive so tudi kot retorični segmenti zdravljice ali napitnice.
Če bi Slovenci dobili svojo državo sredi 19. stoletja in iskali zanjo primerno himno, si je težko predstavljati, da bi sploh lahko izločili katerokoli kitico, razen zadnje, osme. Prešeren je namreč v Zdravljico zajel vse, kar je bilo tedaj nacionalno izgrajevalnega: obrambno, navzven povezovalno in notranje razvijajočo držo. To, k čemur so pač v 19. stoletju težile vse rastoče nacije. V sedmi kitici pa je dodal poanto, ki je druge primerljive nacionalne ode nimajo, namreč misel na univerzalni humanizem (Žive naj vsi narodi). Ker je Zdravljica po obliki carmina figurata, ima torej obliko čaše, pripada sedmi kitici položaj, kjer ponavadi čašo primemo v roke in z njo nazdravimo.
Prešeren je bil evropski duh, ki je iz male provincialne Ljubljane videl daleč in globoko. Sto petdeset let po njegovi smrti smo naredili nekaj pametnega in sprejeli to znamenito kitico za svojo himno, le dvajset let pozneje pa bi se radi znova utopili v starih zatohlih ideologemih.