Ne begunci, problem je EU

V Evropi vsi govorijo samo še o begunski krizi, ki da je največji evropski problem. Šefi držav ali vlad se panično sestajajo in ne spravijo skupaj niti minimalnega kompromisa, ki bi za silo omilil vsaj najhujše simptome begunske drame. Mediji so polni posnetkov beguncev, ki se po blatnih balkanskih poljih kot nekakšne zavojevalske kolone vijejo proti Nemčiji, nihče pa se ob spremljanju vsega tega človeškega trpljenja ne vpraša, kakšen je sploh cilj tega evropskega begunskega prometa z nesrečniki, ki ga največkrat, če ne gre ravno za Orbanove »žice«, spremlja že kar ganljivo dobrodelno hranjenje na tisoče in tisoče vedno novih ljudi, ki jih države potem že naslednji dan ekspresno pošljejo naprej. Samo da se jih znebijo.

Se komu v Bruslju res zdi, da lahko Nemčija (in morda še Švedska) integrirata vse te silne množice beguncev, ki jim ni videti konca? Je edini smisel in končni domet skupne evropske politike res zgolj tiho upanje članic, skupaj z nami na balkanski poti, da Nemčija in Avstrija ne bosta zaprli meja in da Balkan, z njim pa vsa Evropa, ne bo eksplodiral? Če je to vse, kar zmore EU, potem take Evrope ne potrebujemo. Ne potrebujemo je, če egoistično ni zmožna dojeti niti tega, da milijona beguncev, kolikor jih pričakujemo letos, ne more sprejeti le nekaj držav, da pa ga z lahkoto integrira petstomilijonska skupnost, ker zanjo to pomeni komaj 0,2 odstotka vsega prebivalstva.

Niso torej ključni problem Evrope begunci, čeprav so seveda zapleteno in težko rešljivo vprašanje. Veliko hujši evropski problem je Unija sama, ki celo na najvišji ravni šefov držav ali vlad ne zmore niti ene same jasno prepoznavne usmeritve, kako se skupaj lotiti težav, da bo vso to mizerijo z begunci, ki postaja že prava evropska sramota, mogoče vsaj dolgoročno rešiti.

Problem se vleče že vse od začetka begunske krize, ko se je Bruselj slepil, da se bo sredozemska periferija zaradi nekih napol delujočih dublinskih in schengenskih pravil kar sama žrtvovala za vse preostale članice, evropska birokracija pa ji bo za povrhu še diktirala svoja pravila. Ista logika se zdaj ponavlja pri balkanski begunski poti. Šef evropske komisije Juncker je za nedeljo sklical izredni vrh, ki se ga bodo zaradi vse hujših zapletov na balkanski poti ob nemški kanclerki Merklovi udeležili šefi držav ali vlad Avstrije, Bolgarije, Hrvaške, Grčije, Madžarske, Romunije in Slovenije, kot nečlanici pa še Makedonija in Srbija. Bruseljska logika je očitna – tem državam zabičati, naj bolje sodelujejo. Kar sicer ni nepomembno. Toda ključno in neprimerno pomembnejše bi bilo, k boljšemu sodelovanju prisiliti predvsem tiste velike evropske članice, ki se še kar držijo ob strani in skrivaj upajo, da se jih begunski val ne bo dotaknil.

Eksistenčni smisel EU je namreč, biti zveza držav, ki je sposobna vse probleme reševati skupaj, četudi nekatere članice obremenjujejo manj kot druge. V nasprotnem primeru je dovolj, če smo zgolj prostotrgovinska cona. Kajti beguncev se zna ubraniti vsaka članica sama. Madžarska je dokaz.