(Ne)dialog

Ko stavkajoči policisti kličejo slavo politiku s policijsko kartoteko, se vprašamo, kdo je tu nor.

Objavljeno
10. december 2015 19.55
policisti
Zoran Potič
Zoran Potič
Bolj ko se bližamo končnici letošnjega leta, bolj zapletene razmere se zdijo na notranjepolitično-družbenem parketu. Vlada ima odprte vsaj tri fronte – z zdravniškim cehom, unifromiranimi predstavniki države in občinami. Če je vlada po doseženem sporazumu z večino sindikatov javnega sektorja o prihodnji plačni politiki menila, da je uredila težave s »svojimi« uslužbenci, se ne bi mogla bolj motiti. Množica policistov pred vlado in stopnjujoče grožnje zdravnikov, ki odkrito zahtevajo odstop ministrice za zdravje, skupnost občin pa je začela zbirati podpise za zamenjavo finančnega ministra, jasno kažejo, da je v komunikaciji med vlado in omenjenimi skupinami marsikaj narobe. Očitno se duh dialoga, ki so ga lani začeli gojiti, letos pa nadaljevali štirje predstavniki slovenskih institucij pri predsedniku republike, mnogih ni dotaknil.

Predvsem ne vlade. Po eni strani ji je uspelo skleniti dogovor o plačni politiki s 26 sindikati javnega sektorja od 40, kar bi lahko pomenilo, da vladni predstavniki znajo, če hočejo. A na relaciji med policijo in vlado je šlo veliko narobe že od začetka. Še danes ni popolnoma jasno, zakaj se je predsednik vlade Miro Cerar, ko je bil konflikt še v začetni fazi, tako ostro odzval na običajna sindikalna izsiljevanja in policistom povprek očital nedržavotvorno in neodgovorno ravnanje, ker stavkajo v času biblične evropske preizkušnje – migracijskih tokov. Premier je nato svojo izjavo poskušal omiliti, a besede so bile izrečene, užaljenost policistov, ki so bili v preteklih mesecih pod izjemnim pritiskom za (pre)nizke plače, pa je bila toliko večja. Prav tako je nerazumljivo, da se ministrica za notranje zadeve s svojo pogajalsko skupino v preteklih tednih ni uspela s policijskima sindikatoma dogovoriti o ničemer. Namesto tega je odgovornost zvračala na ministrstvo za finance, češ da noče razvezati državne mošnje.

Policisti (pridružili so se jim tudi vojaki) v tem primeru nastopajo v dvojni vlogi. Po eni strani so podaljšana roka države z vsemi civilnimi in represivnimi aspekti, po drugi strani so uniformiranci tudi socialna kategorija, z vsemi strahovi in tegobami preživetja. Včerajšnji protestni shod stavkajočih policistov pred vladno stavbo je bil kot način sindikalnega boja popolnoma normalen dogodek, a po drugi strani ekscesen iz dveh razlogov. Pogled na dva ali tri tisoč uniformirancev s širokimi zakonskimi pooblastili pred vlado ni bil prijeten. Še posebno po tem, ko voditelji policijskega sindikata na improvizirano govornico potegnejo prvaka Slovenske nacionalne stranke Zmaga Jelinčiča Plemenitega, jim ta nameni nekaj besed, policijska grla pa ga s huronskim vpitjem navdušenja naslavlja po imenu. Taistega politika, ki so ga policisti večkrat procesirali zaradi vinjenosti, sumov kriminalitete, pred desetletji pa je celo prestajal zaporno kazen. Ko predstavniki represivnega dela države kličejo slavo razvpitemu politiku z bogato policijsko kartoteko, se je treba vprašati, kdo je tu nor. Policijski sindikat, stavkajoči policisti, slovenska vlada ali pa kar celotna slovenska družba. Zato ne bi bil odveč poziv vsem stranem v socialnem (ne)dialogu, še posebno pa vladi, da je več kot očitno vrag odnesel šalo in naj vsi skupaj začnejo ravnati odgovorno.