Ne izgubimo kompasa

Danes je zadnji dan študentskih počitnic in dan pred začetkom novega študijskega leta. Ob tem si postavljamo vprašanja o podobi in stanju slovenskega visokega šolstva. Kako zgrešene so ideje o fakultetah kot gazelah, ki sledijo interesom trenutnega povpraševanja v gospodarstvu, dokazujejo serijsko ponavljajoče se krize, od gospodarskih do politično-begunskih. Dvojec ponudba-povpraševanje je ekonometrični podatek, ki orientira, nima pa prave zveze z izobrazbo. Če je smisel izobrazbe ta, da je le podanik napredka, in če je ta le podanik gmotnega kopičenja, potem poglejmo v begunski krog, ki se je sklenil med Zahodom in Sirijo, Afganistanom, Irakom in državami masovnega bežanja ljudi, tudi, če ne predvsem izobraženih. Torej pred problemom, ki so ga tragično sprožili visokoprodukcijski in strateško-kapitalski interesi.

O čem je treba torej najbolj razmišljati, ko se vprašamo o ciljih visokega šolstva pri nas? To ne bo varčevanje, temveč, ali naše visoko šolstvo (še lahko) zagotavlja dostop do take védnosti, ki bo, prvič, dolgoročno prestala preizkus časa, ki bo, drugič, pri študentih vzpostavljala odnos do strukturnih razsežnosti življenja, v katerem živimo, in tretjič, ki bo spodbujala smisel za argument, za avtonomno in inovativno presojo ter ustvarjalno svobodo, iz katere je naša zahodna civilizacija pravzaprav potegnila ves svoj napredek.

Na to smo pozabili. Poudarek na takojšnji in uporabni vednosti je pomikanje neba proti zemlji in dvigovanje zemlje nad nebo. Postavlja se sistem, ki terja takojšnjo učinkovitost, nagrajuje se profesorje, ki iz nižanja standardov proizvajajo donosen biznis in tovrstno visoko šolstvo delajo za del problema namesto za del rešitve. V ekonomiji se posledici imenujeta inflacija in devalvacija, v politiki, ki postane dekla biznisa, konflikt, izvirajoč iz nasilja nad objektivnim argumentom in strukturirano vednostjo. Kaj torej reči na dan pred začetkom novega študijskega leta? Ne izgubimo kompasa!