Tiskane izdaje
V akciji, ki jo je generalni sekretar OZN Ban Ki Mun označil za najuspešnejšo enodnevno zbiralno v zgodovini, so Nemčija, Velika Britanija in več deset drugih držav s Slovenijo vred v Londonu zbrale celih devet milijard evrov za ljudi, ki bežijo pred sirsko državljansko vojno. Resnici na ljubo bi številne donatorke rade z dovolj temeljnih življenjskih potrebščin za begunce v sirski soseščini ubranile predvsem svoj socialni in politični mir. Dobro vedo: če jim ne bo uspelo, je bil celo lanski milijon migrantov v Evropi samo predhodnica še veliko močnejših begunskih valov. Po izbruhu državljanske vojne je iz svojih domov zbežalo že najmanj devet milijonov Sircev, milijoni v sosednje države, več sto tisoč že v Evropo.
Ob hudih težavah, ki jih z begunci doživlja predvsem Nemčija, zdaj celo predsednik Joachim Gauck omejitev begunskega navala ocenjuje za moralno in politično utemeljeno, saj se v nasprotnem primeru lahko razvije »kolektivna identiteta, ki vedno le vpije, da je ladja polna«. Prav zato, da bi pomagali čim več ljudem, ne moremo pomagati vsem, meni celo nekdanji vzhodnonemški oporečnik in pastor. Kanclerka Angela Merkel, ki jo je konec avgusta premagal »človekoljubni imperativ«, verjetno pa tudi strah pred posledicami madžarskega zaprtja meje za nestabilne balkanske države, po svojem razvpitem »Zmogli bomo!« raje ne razlaga veliko, ampak ukrepa. Nemčija je sprejela že drugi paket omejevalne azilantske zakonodaje in bo verjetno še kakšnega, če bo treba.
Ruska bombardiranja upornikov proti sirskemu predsedniku Bašarju al Asadu, predstavniku alavitsko-šiitske manjšine, v beg že silijo nove desettisoče, aktivno vpletanje v sirsko vojno pa zdaj napoveduje tudi sunitska Saudska Arabija. Riad s šiitskim Iranom, ki ima številne vojake na Asadovi strani, že vodi vojno prek posrednikov v Jemnu, v Siriji pa bi lahko zapletel tudi vse nevarnejšo fronto med svojo zaveznico Turčijo in Rusijo. Ruski general Ankari pravkar pripisuje načrtovanje vojaške akcije v Siriji, Turčija pa je eden najpomembnejših adutov v nemški strategiji zadrževanja beguncev v svoji soseščini. Po londonski konferenci kanclerka v ponedeljek spet odhaja na pogovore v Ankaro.
Odkar se je ameriški predsednik odločil za »vodenje iz ozadja« na območju, za katerega ravnotežje so prej skrbele predvsem ZDA, se v bližnjevzhodno strateško igro vpletajo močni igralci, ki jim je malo mar za evropsko in zahodno blaginjo ter vrednote. Nekaterim je celo trn v peti in ob takšnih grožnjah tudi Nemčija že napoveduje pomembno okrepitev svoje vojske, v vojaški zvezi Nato pa pozivajo k še obsežnejšim ukrepom. Pri begunski krizi pa bo krščanskodemokratska kanclerka vztrajala pri miroljubnih rešitvah - in pri evropskih, dokler bo le mogoče. Zaradi svoje preteklosti se Nemčija morda še bolj kot drugi zaveda usodnosti mirovnega projekta evropskega združevanja, a se manevrski prostor hitro zmanjšuje tudi njej.
