Ne na Karitas, k vladi

Točno opoldne bodo prišli pred vlado najrevnejši med javnimi uslužbenci. Mnogi med njimi ne zaslužijo niti minimalne plače. Takim dodaja država, da vendarle dobijo izplačano zakonsko določenih 561 evrov. Kljub temu da so zaposleni, morajo po pomoč k Rdečemu križu in Karitas, da preživijo iz meseca v mesec. Danes bodo pomoč iskali pri vladi.

Vlada jim ne bo prisluhnila. O plačah se pogaja s celotnim javnim sektorjem. Zagotovo ne bo izvzela iz pogajanj plačne skupine J, pa četudi gre za očitno anomalijo. Kakšen smisel imajo torej njihovi protesti pred vlado in s tem pred vso slovensko javnostjo?

Več kot jasno je, da se vsi sindikati bojujejo za povišanje plač iz skupne vreče. Fenomen prerivanja za prazno mizo je očiten. Kar bodo dobili eni, ne bodo dobili drugi. Če bo sploh kdo kaj dobil. Proračun za prihodnji dve leti kaže, da ničesar. Ne gre pa zavreči možnosti, da z najrevnejšimi manipulirajo. Da so jih napotili na ulice zato, ker je za torek napovedana stavka zdravnikov. Protest zaposlenih, ki zaslužijo 561 evrov, bo zrelativiziral razloge za stavko zdravnikov, ki zaslužijo 1200 evrov. Zrelativiziral? Morda pa jih bo dodatno okrepil. Vsako delo je potrebno, marsikatero nepogrešljivo, a je vendarle odgovornost dela zdravnikov neizmerno večja, kot je dvakratnik plačila zanj.

Delo zdravnikov, ki so na prvo mesto stavkovnih zahtev postavili več časa za paciente, ni primerljivo z, denimo, uradniškim delom. Skupaj z vsemi drugimi, zaposlenimi v zdravstvu, bi jih bilo treba izvzeti iz plačnega sistema javnih uslužbencev. Tudi niso plačani iz državne blagajne, kot drugi javni uslužbenci. Če bi zdravstvo izvzeli, bi država na en mah rešila nekaj deset tisoč težav. Tudi dobršen del skupine J.