(Ne)sposobni izbire

Pred približno mesecem so po hišah in stanovanjih hodili serviserji peči. Opravili so vse potrebne meritve, pregledali, morda kaj popravili. Uporabniki so plačali, čeprav nihče ne predpisuje, razen morda garancijski list, da mora serviser peč pregledati. Enkrat na leto mora po zakonu v te iste hiše in stanovanja priti še dimnikar, ki poleg dimnikarskih poslov opravi še iste meritve, ki jih je že opravil serviser. Narod tako isto stvar plača dvakrat.

Plačana storitev serviserja ne šteje, ker ni obvezna in se ljudje zanjo odločijo sami. Sami si izberejo tudi peč in serviserja. To smo Slovenci še sposobni. Dimnikarja pa si ne moremo izbrati sami, ker ministrstvo že leta razlaga, da smo preveč neozaveščeni, da bi bili sposobni sprejeti tako pomembno odločitev.

Delno se lahko strinjamo. Dimnikar stane. Ljudem denarja primanjkuje in si dimnikarja verjetno samoiniciativno sploh ne bi izbrali, če pa že, bi si izbrali takega, ki bi vse »požegnal«. To ni pravzaprav nič novega tudi na kakšnih drugih reguliranih področjih. Saj ste verjetno že slišali za kakšnega avtomehanika, ki še tako razsut avtomobil lahko »spravi skozi tehničnega«, ne? Tam vsi vemo, kakšne so posledice. Avto, ki ni tehnično brezhiben, lahko je na cesti lahko vzrok za nekaj mrtvih. Pa vendar obstajajo ljudje, ki se s takimi avtomobili vozijo po svetu.

Podobno je v dimnikarstvu. Nekateri dimnikarja nikoli niso spustili v hišo, drugi so se mu izmikali do onemoglosti. Nič ni pomagalo objavljeno število zastrupljenih ali celo mrtvih zaradi ogljikovega monoksida ter požarov. In vse to se je dogajalo kljub koncesijam, kljub dvojnim opravljenim meritvam. Bi res bilo bistveno slabše, če bi ljudje sami izbirali dimnikarje?

Ministrica Irena Majcen res nima lahke naloge. Če že obstaja odločitev, kako bi sistem sploh uredili, tako težka, potem ji skoraj lahko opravičimo, da je vladi predstavila tako slab zakon o dimnikarski službi. A prav ta predlog zakona kaže, da se na ministrstvu nekako niso mogli odločiti, ali bi dali prav dimnikarjem ali bi se odločili za prosti trg. Kako bi se tudi lahko odločili, če imajo vrhunski pravni strokovnjaki naše deželice o tej zadevi tako nasprotujoča si mnenja. Niti o tem se ne morejo zediniti, ali je sedanja zakonodaja protiustavna in proti pravu EU ali ne.

Kaj se bo zgodilo 1. januarja, ko bi po do zdaj veljavni zakonodaji, sami lahko izbrali dimnikarja, še ni znano. To zdaj rešujeta pravni službi vlade in parlamenta, saj je pravna akrobatika na tem področju tako zahtevna, da je pravna služba ministrstva očitno ni sposobna izvesti. Zdi se, da ministrica le ne bo dovolila, da bi ljudje sami šarili po svojih dimnikih, čeprav bi nekateri nemara to storili celo bolje od dimnikarja. Ampak vsi le niso tako vestni in nič ne pomaga, če imaš kot solza čist dimnik, pa ti hiša zgori zaradi soseda, ki se sploh ne spomni, kdaj je dimnik nazadnje ometel.

Sistem, kakršnega imamo, smo prevzeli od Nemcev, ki so ga morali spremeniti, ker ni bil v skladu s pravom EU. Sposobni Nemci si dimnikarja zdaj izberejo sami, nadzor nad njihovim delom je reguliran. Ampak Nemci so ozaveščeni. Mi menda (še) nismo.