Ne zmoremo? Izbrišimo!

Kaj v slovenski politični maniri storiš, ko ne obvladaš štiridesetih reprezentativnih sindikatov javnega sektorja, ker za veljavnost sprejetih dogovorov potrebuješ podpise enaindvajsetih? Tiste, ki jih ne maraš, z novim zakonom – izbrišeš. In to po tem, ko se od daljnega leta 1993 zakona o reprezentativnosti sindikatov niti dotaknil nisi. Ko si skoraj ves čas samostojnosti te države dopuščal reprezentativnost vsem, ki so to dokazali prvič, zadnjič in nikoli več. Tako je, vse odtlej lahko gledajo v zrak. In ni jih malo, ki to tudi zares počno.

Neuradne informacije z vlade so jasne: ministrstvo za delo z novim predlogom zakonske ureditve ne ureja vrste problemov in nejasnosti na sindikalni sceni, ampak povsem politično-trgovinsko »pomaga« ministru za javno upravo olajšati delo pri sklepanju novih dogovorov v javnem sektorju. Sindikati – načrtovane spremembe se tičejo vseh, ne le tistih iz javnega sektorja – seveda ne bodo tiho. Čeprav bi si največji in najmanj sporni pogajalska izhodišča zaradi vladne »čistke« lahko celo okrepili.

A hkrati bi sindikati morali na svetlo postaviti tudi (zdaj izjemno skrivnostne) evidence o svojem članstvu. In javnosti začeti pojasnjevati, zakaj je, denimo, ponekod na severu Evrope sindikalno aktivnih tudi do 80 odstotkov delavcev. Pri nas pa (zagotovo) ne. Ob tem bi morali kakšno reči tudi o preglednosti porabe denarja. In še o čem.

A zakaj le? Če vladajočo elito po skoraj četrt stoletja popolne ignorance zanimajo le odstotki, ki jih morajo sindikalisti nabrati za to, da so primerni sogovorniki? Ne zanimajo pa je sodobnejši, v prihodnost usmerjeni sogovorniki, ki imajo kaj povedati. In socialni dialog dvigniti na povsem novo raven. Res je, takšnih partnerjev se ne da »ukvotiti«. Treba jih je vzgojiti. Tudi z zgledi. Da jih zarotniški, samovšečni ali pač kolerični nosilci oblasti premorejo bolj malo, je logično. Za vladno ekipo, ki se rada ponaša z akademskimi pedigreji, pa je to najmanj – porazno.