Nebo nad nekdanjo mejo

Deveti novembri so bili v nemški zgodovini usodni datumi, še preden so leta 1938 nacisti s kristalno nočjo začeli svoj grozljivi obračun z Judi. Nemčija ne poskuša zanikati svoje temačne zgodovine, letošnji deveti november pa je zaradi okrogle obletnice najbolj zaznamoval srečni dogodek padca berlinskega zidu in poznejše združitve države. V nedeljo je v Berlinu več kot milijon ljudi vzklikalo tisočem belih balonov, ki so se dvignili v nebo nad nekdanjo mejo med svobodo in diktaturo.

Ta srečna nemška obletnica pa ni minila brez podtonov, saj se celo v Nemčiji spet razgreva razprava o tem, ali je bila komunistična NDR res tudi nepravična država. Tisti, ki se raje spominjajo takratnega občutka ljudske solidarnosti, bodo popolnoma demokratično eni od nemških dežel, Turingiji, verjetno dali ministrskega predsednika.

Deveti november hčeri vzhodnonemškega pastorja Angeli Merkel dokazuje, da svobode ni mogoče večno zatirati. S sporočilom, da imamo moč stvari izboljšati, je poleg Sirije in Iraka omenila tudi Ukrajino. Kanclerka vztraja, da ni mogoče privoliti v odvzem ozemlja druge države, kar je Rusija naredila z ukrajinskim Krimom. Ob njej pa je pred Brandenburškimi vrati stal nekdanji sovjetski voditelj Mihail Gorbačov, ki se je prav po pridružitvi Krima postavil na stran predsednika Vladimirja Putina, potem ko mu je še lani priporočal, da naj gre, če hoče diktaturo, tja, kjer te že obstajajo. Zdaj eden najzaslužnejših državnikov za padec berlinskega zidu Zahod obtožuje neizpolnitve obljub.

Če je kdaj dobil ustna zagotovila proti sprejetju nekdanjih držav sovjetskega bloka v vojaško zvezo Nato, kdo bi to sploh lahko naredil v imenu novih suverenih držav? Ko so se pogajali o združitvi Nemčije, je Sovjetska zveza še obstajala pa tudi sicer njenih meja ni določal Zahod. Se lahko zdaj, ko Rusija vodi jedrsko različico politike srbskega Miloševića, strinja z njihovimi spremembami? Medtem ko Gorbačov Zahod obtožuje tudi zaradi bombardiranja Beograda ter posredovanj v Iraku in Siriji, ta za sedanje zaostritve krivi Rusijo, ki je v preteklih mesecih svet štiridesetkrat pripeljala na rob novih spopadov.

Ko so ga v teh dneh vprašali o smislu življenja, je predsednik Putin po poročilih ruske tiskovne agencije govoril o ljubezni do družine, do otrok in domovine, ne pa o svobodi, ki je bila v ospredju nemških zaznamovanj obletnice padca berlinskega zidu. Kje se lahko končajo takšna nasprotovanja? Ko se je na začetku leta Evropa začela spominjati stote obletnice prve svetovne vojne, so bila videti močno pretirana celo razmišljanja o novi hladni vojni, tudi iz ust Mihaila Gorbačova pa je že bilo slišati strahove, da nam grozi tretja svetovna. Kako bomo ob tisočih jedrskih konic v arzenalih preusmerili nevarno kolo zgodovine? Če se bo svet lahko vzdržal najhujšega, se bo ideološko spopadanje tako kot pred padcem berlinskega zidu najbrž spet osredotočilo na vprašanja dobrega razvoja in svobode. Demokracije tega sveta ne bi smele pozabiti, da so s tem v eni hladni vojni že pridobile ljudska srca svojih nasprotnikov, še posebno Nemčija, ki je kot osrednja evropska država zdaj v prvih vrstah iskanja odgovorov na nove nevarne izzive.