Nebrzdani apetiti

Pri upravljanju javnega sektorja smo pozabili na princip korenčka in palice.

Objavljeno
16. junij 2017 17.02
Jan Bratanič
Jan Bratanič
Premier Miro Cerar ve, kaj vodi do osebne izpolnitve večine Slovencev: »Kakovost življenja ni zgolj neko udobje, pač pa pomeni samouresničevanje skozi delo in skozi pomoč drugim,« je izjavil včeraj. A v vladi medtem nimajo posluha za pomoč tistim, ki to najbolj potrebujejo.

V torek bodo šli na ulice najslabše plačani v javnem sektorju, med njimi tudi kulturniki, med 250 njih želi vlada razdeliti dodatnih 35 evrov bruto na mesec ali skupno 106.000 evrov na leto. Žaljivost ponudbe razgali podatek, da stane državo toliko v enem letu en sam poslanec.

»Vlada ustvarja razmere, da bi čim več ljudi delalo in ustvarjalo,« medtem trdi Cerar. V tem mu statistika celo pritrjuje. Aprila je število delovno aktivnih zraslo na 842.300, kar je največ po letu 2009. A vsem ni do odpiranja šampanjcev. Zlasti ne tistim, ki jim vlada meče drobtinice z zadnje čase polne mize statistične odličnosti.

Toda še tako polna miza se lahko podre, če stoji na majavih nogah. Vlada mora seveda bolje poskrbeti za najbolj ranljive v javnem sektorju in se hkrati upreti skušnjavi, da bi zavoljo mirnega prehoda v volilno leto z evri polnila čedalje več iztegnjenih rok. Pa čeprav gre Sloveniji trenutno dobro. BDP je v prvem četrtletju zrasel za kar 5,3 odstotka, rasteta izvoz in potrošnja. Vendar to še ne pomeni, da bi morali vsevprek višati plače in tešiti rastoče apetite, zlasti ne tistim, ki si tega ne zaslužijo.

V Sloveniji ne smemo več dopuščati sprijaznjenosti z neučinkovitostjo vsega s predpono »javni«. Da zaposleni napredujejo po inerciji, ne pa po sposobnosti. Da kakovostni in produktivni zaposleni zaman čakajo stimulacije. In da se mnogi, ki jim ne uspe ubežati nestimulativnemu okolju, spremenijo raje v razne »Tončke« - brezdelneže iz kotov tega ali onega ministrstva, ki se jim kljub temu ni treba bati za službo.

Pozabili smo na princip korenčka in palice.