Negotovost otroških src

S težkim srcem je prof. dr. Sergej Hojker, strokovni direktor UKC Ljubljana, predlagal ministrici za zdravje, da se program operacij otroških src v Ljubljani ustavi. Ne samo ker je to poraz za najzahtevnejšo zvrst kirurgije na Slovenskem in posredno za institucijo, ki jo vodi, ampak ker je to tudi poraz za vso slovensko družbo. Na tej točki bomo – če programa ne bo več – Slovenci izgubili suverenost. Ne bomo mogli več sami poskrbeti za svoje bolne otroke.

Približno odstotek otrok se povsod v svetu, tudi v Sloveniji, rodi s prirojeno srčno napako. Taki otroci so še pred dvema ali tremi desetletji umirali. Starši se niso jezili na zdravnike; vedeli so, da otrok z velikimi anomalijami ne more živeti. Narava je po svoje kruta, a je takšna v vseh pojavnih oblikah življenja. Odkar je medicina skokovito napredovala, znajo zdravniki popraviti 98 odstotkov okvarjenih otroških src. Nikjer na svetu pa ne morejo ohraniti pri življenju vseh takih življenj. Drobna, kot oreh velika srčeca, z žilami, debelimi kot sukanec ali tankimi kot las, znajo operirati le redki kirurgi na svetu. Zgolj pravi virtuozi svojega poklica. Zato so povsod v razvitem svetu zelo cenjeni in zelo dobro plačani. V nerazvitem svetu takih operacij ne izvajajo.

Tudi UKC je bil na področju operiranja drobnih src v koraku z razvitimi, dokler ni eden izmed kirurgov, ki je te operacije obvladal, pred dobrim desetletjem nenadoma zbolel. Nastala je »luknja« v prenosu znanja, ki je do danes Sloveniji ni uspelo zapolniti. Botrovale so tudi slabo premišljene poteze, pregovorna slovenska zavist, nesodelovanje in dvoličnost. Mishalyjev program iz strokovnih razlogov – zdravnik je v Slovenijo začel prihajati preporedko in odhajal prehitro – vodstvo UKC program ustavilo.

Zanimanje javnosti, ki že od leta 2007 spremlja poskuse za vzpostavitev operativnega programa in pooperativne oskrbe otroških src, se je izkazalo za kontraproduktivno. Videli smo, da »facebook ulica« ne more rešiti strokovnih zagat. Kar 15.000 spletnih navijačev je skupaj s predsednikom države Borutom Pahorjem s podpisi nasprotovalo ukinitvi Mishalyjevega programa, za katerega je mednarodni strokovni nadzor zdaj ugotovil, da je bil za dojenčke ogrožajoč. Izobraževanje domačih kirurgov ni bilo uspešno; eden izmed dveh je zaradi celotne kolobocije odšel v Nemčijo, kjer zdaj uspešno dela, drugi pa ni napredoval, kot se je pričakovalo. Kirurgi nasploh težko prenašajo pritiske javnosti. V operacijski dvorani potrebujejo mir.

Težko bo dva ali tri dni stare dojenčke voziti na operacije v München ali kam drugam, če bo program v UKC popolnoma zamrl. Tudi precej dražje bo. A težko je tudi zdaj. Zdravstveni sistem je treba spremeniti, sicer se nam bo zrušil na glavo. Otroška kardiokirurgija je samo prvi primer. Teža zgoraj omenjene luknje v prenosu znanja, ko je zbolel en sam zdravnik, se je v vsej razsežnosti pokazala šele zdaj, po desetih letih. V zadnjem letu in pol je Slovenijo zapustilo 300 zdravnikov. Kaj bo to za slovensko zdravstvo pomenilo čez deset let?