Tiskane izdaje
Na havanskem Malecónu so ob ameriškem veleposlaništvu stali trije »chevyji« iz petdesetih letih. Za Američane s severa in za Johna Kerryja, ki je prišel dvignit zastavo, so to muzejski primerki, spomin na čas, ko so »gringosi« skupaj z mafijo odšli s Kube. Za Kubance so še vedno najboljši med avtomobili, kar jih vozi po havanskih ulicah; ruski, ki so vozili pozneje, so že zdavnaj razpadli.
Veliko simbolnih podob se je zvrstilo v nekaj urah, ko je po sedemdesetih letih prišel v Havano prvi ameriški državni sekretar in so trije starci, nekdanji marinci, prinesli ameriško zastavo, ki so jo sneli januarja 1961.
Na Malecónu, ki ga je imela Revolucija pol stoletja za prizorišče za izganjanje ameriškega hudiča, v teh dneh ni bilo množičnih manifestacij. Disidentov, prepričanih, da sodijo k posebno zaslužnim za nove čase, Američani sploh niso spustili na svoje dvorišče. Oporečniki, z njimi tudi politiki kubanskega rodu v Miamiju, so užaljeni, trdijo, da je šel Kerry v Havano samo podpret komunizem in brata Castro.
Simbolike je po ceremonijah seveda konec. Zdaj se Kubanci že pohvalijo, da se je število turistov v prvega pol leta po začetku izboljšanja odnosov s sosedi povečalo za dobro tretjino pa množičnega odhoda na Kubo v Washingtonu sploh še niso dovolili. Na sever se po novem selijo predvsem kubanske ženske, pravijo uradni podatki iz Havane. Toliko ljudi, kolikor jih pričakujejo za septembrski obisk papeža Frančiška, res zaslužnega za konec hladne vojne v Karibih, v Havano menda ni prišlo še nikoli.
Analitiki po svetu, poleg njih pa tudi oba pola navijačev, bodo še nekaj časa premlevali, kaj se dogaja. Priznati bodo morali, da je bila dogodivščina, ki jo je v petdesetih sprožil Fidel Castro, pomembna za zahodno poloblo, pomenljiva za ves svet. Bila pa je del hladne vojne in prav čudežno je, da je preživela še četrt stoletja po zlomu sovjetskega modela. Kubanci so v tem obdobju postopno odkrivali, da so, zahvaljujoč Fidelu, res imeli imenitno zdravstvo, tudi šolstvo, pa se je brez sovjetskega denarja vse skupaj razblinilo že pred leti. Kar je ostalo, je Potemkinova vas, ki še vedno razveseljuje kavarniško levico po svetu.
Dokler je trajala hladna vojna, so Kubanci nosili svojo idejo po svetu, tolkli so se zanjo, pa pri tem niti niso smeli na glas razmišljati, da Rusi plačujejo z nafto vsako kapljo krvi. Šele zdaj se sprašujejo, kdo za vraga in komu na čast jih je pošiljal umirat. Šele zdaj bodo prešteli svoje mrtve internacionaliste. Rusi so svoje plačali, odpisali so 32 milijard kubanskega dolga.
Zdaj se začenja res nov čas. Mlade generacije, ki pomenijo velikansko večino prebivalstva, se ne menijo za metafiziko Revolucije. Dvojna podoba vsega, tudi različni valuti za premožne in revne, jim odpira oči. Raúl, mlajši in bolj realistični od bratov Castro, je do zdaj z veliko modrostjo izpeljal spremembe. Zdaj ga čaka težji del, z mlado generacijo Kubancev bo teže kot z Američani.
