Nekaj vmes

Hrvatje so nas spet prehiteli. Po prostorski in gradbeni zakonodaji ter legalizaciji črnih gradenj zdaj še z davkom na nepremičnine. V obeh državah je rojevanje »pravega« davka na nepremičnine (ki bo nadomestil komunalno nadomestilo oziroma NUSZ) dolgoletna prednostna naloga (in môra) vsakokratne politike, le da ga je naša, po opravljenem množičnem vrednotenju nepremičnin, pripravila bliskovito, nedomišljeno, pohlepno, a ji je zdrsnilo na ustavni presoji. Hrvatje so se ga lotili bolj potrpežljivo, preudarno, oportunistično. Z vmesno hibridno rešitvijo in z bonbončki.

V prehodnem obdobju ga bodo še vedno obračunavali po kvadraturi nepremičnine in njenih lastnostih. Po preprosti formuli, brez večjih izjem. Kot pravijo poznavalci tostran Kolpe, bi nekaj takega potrebovali tudi v Sloveniji. Po neuspelem poskusu uvedbe davka na podlagi posplošene vrednosti nepremičnin ostaja v uporabi že davno preživeti, ustavno sporni in krivični NUSZ. Zamenjati bi ga bilo treba s preprosto prehodno ureditvijo, ki bi prenovila sedanje nadomestilo in ga približala obdavčitvi, kakršno pozna razvitejša Evropa. Ne višji, ampak sodobnejši, do vseh zavezancev enako pošten in socialno uravnotežen, z mislijo na to, da imamo Slovenci ogromno nepremičnega premoženja, a ekonomsko revne lastnike.

Drugi vidik novega davka je oseben, potencialni nož v hrbet vikendašem. Bojazni, da jih bodo večno lačni občinski dacarji oglodali do kosti, se zlahka uresničijo, saj zakon dopušča velike razpone v obremenitvi ter dodatno opcijo davka na vikende. Prav dosedanja pogoltnost in samovolja »lokalnih banov« sta bili argument za novo davčno ureditev, a jim tudi ta pušča precej odprte roke. Marsikje bo najbrž prevladala skrb za razvoj turizma in gradbeništva, a so prav visoki zakonski razponi napaka v sistemu, ki je ne gre posnemati.