Nekdo ga očitno noče

Se je kdo vprašal, kakšen bo rezultat včerajšnje skoraj šesturne razprave o drugem tiru v državnem zboru? Več tisoč besed, nobenih sklepov, minister spet za pol leta premakne rok za gradbeno dovoljenje, začetek gradnje pa »ad calendas Graecas«. Leta tečejo, vmes pa študije in revizije.

Prvi tir grozi podtalnici, vlak povzroča gozdne požare, plaz, naravna ali človeška nesreča lahko vsak trenutek prekinejo edino tanko železniško popkovino, na katero je navezano celo slovensko železniško omrežje ... Zaradi dotrajanosti morajo prvi tir popravljati in zapirati vsakih 14 dni. Vprašajte logiste! Verjamete, da Slovenija res ne more najeti od 400 do 600 milijonov evrov posojil za svoj najpomembnejši strateški projekt? Zakaj potem brez slehernih težav in ovir investirajo v železniško omrežje v severovzhodnem delu države več kot milijardo evrov? Nobena težava ni zagotoviti pet milijard evrov za sanacijo bank. Če je interes. In nobena težava ni iskati zasebnika, ki bi investiral v progo, če bi mu to uslugo poplačali z lastninjenjem v Luki Koper.

Ministru Gašperšiču preprosto ni mogoče verjeti, da je zanj drugi tir prioriteta. Bolj ko o njej govori, bolj mu argumenti zaidejo v privatizacijske modele Luke Koper. Nekaj poslancev je predlagalo, naj kredit za železnice vzame Dars ali pa naj država ustanovi Darsu podobno železniško naložbeno podjetje. A ministri ne slišijo na to pesem. Raje še naprej iščejo izgovore, kako se česa ne da.

Vlaganje v železniško infrastrukturo nikakor ne more biti stvar interesa zasebnega vlagatelja. Že zato, ker taka vlaganja prinašajo koristi veliko dlje kot dvajset let, ker ne služi samo prevoznik tovora, ker ni mogoče izračunati vseh dobičkov na račun razbremenjevanja ceste, varovanja okolja in ker dobička ene železnice ni mogoče porazdeliti na vsaj 400 podjetij, na vse, ki imajo korist od železnice.

Gašperšiča so še najbolj toplo podprli poslanci iz stranke SDS ali NSi, ki ne morejo skriti goreče želje, da je treba Luko po vsej sili nekomu podariti. Nočejo se sprijazniti z dejstvom, da je Koper najboljše pristanišče na Jadranu. In to prav po zaslugi modela, ki ga sami najbolj kritizirajo. Zakaj bi se torej morala zgledovati po Trstu ali Reki? Kako bi šele uspevala, če bi država svoje pristanišče podpirala približno vsaj tako, kot to deklarira. Problem namreč ni, da bo Luka stagnirala čez pet let in da se, o joj!, hoče povezati s Trstom. Ampak v tem, da ji že letos kopnijo posli, da torej že letos ne more odpirati delovnih mest, ker nekaj v infrastrukturi zamuja. Podobno kot v primeru avtocest. Ljudje smo pričakovali, da bodo iz Ljubljane do Vrhnike kmalu gradili tretji pas, a so namesto tega vrli strategi zgradili protihrupne ograje. Kako naj zaupamo takšni prometni politiki in takšnim strategom, ki uničujejo ekonomske temelje slovenske države in narodovo bit? Razprava v državnem zboru je bila brez učinka. Razpravljati bi morali o interpelaciji. Toda, zakaj bi bili poslanci boljši od ministrov, ki jih potrjujejo?