Tiskane izdaje
Tudi britanski premier David Cameron, ki ob vsaki priložnosti brani interese londonskega Cityja, je obrnil ploščo in sedel na skupno evropsko barko. Izrazil je naklonjenost izsuševanju davčnih oaz, v katerih britanski državljani in podjetja skrivajo denar pred davkarijo. Med krizo, ki je temeljito izpraznila državne blagajne, je v Evropi očitno zavel nov veter. Bančna tajnost postaja zgodovina. Države v javnofinančni stiski poskušajo denar napraskati povsod, kjer ga lahko.
Vladam v EU sicer lahko očitamo, da so (pre)dolgo dopuščale luknje v obdavčitvi. Še več, sistem, v katerem podjetja selijo dobičke v države z nižjo obdavčitvijo, ni nezakonit. A postaja družbeno nesprejemljiv. V kriznih državah so bile davčne uprave doslej posebno neučinkovite pri ukvarjanju z velikimi ribami in niso izterjale njihovih obveznosti. Dežele, kakršna je Slovenija, poskušajo napako vsaj delno popraviti z javno objavo davčnih dolžnikov. Učinek takih akcij je negotov.
Skupno vsem prizadevanjem je, da si politika, ki je v dosedanji bitki s krizo bolj ali manj le socializirala izgube finančne industrije in manj premožnim zategovala pas, želi uravnotežiti bremena in si povrniti legitimnost. Tudi na ravni EU nastajajo nova pravila. Bankirjem bodo z omejevanjem plačil nataknjene uzde, v enajstih članicah bo uveden davek na davčne transakcije, pri reševanju bank naj bi bila vloga davkoplačevalcev v prihodnje skrčena na minimum.
»Tisti, ki dobiva mastne obresti, se mora zavedati tveganj,« sporočajo premožnim varčevalcem. V nemškem svetu gospodarskih modrecev, ki svetuje vladi kanclerke Angele Merkel, zagovarjajo kar posebno dajatev na premoženje, s katero bi bogati v kriznih državah prvič prevzeli ustrezni delež stroškov krize. Denimo, vile se, v nasprotju s kapitalom, ne da prenesti čez mejo. Tako zanje načelno strogi davčni predpisi ne bi bili le črka na papirju.
