Nekoč mlada, nekoč Nova revija

Konec maja leta 2007 je imela Nova revija praznik. Od njenega rojstva spomladi 1982 je namreč minilo četrt stoletja (in dvajset let od znamenite 57. številke). Na slavnostno akademijo je prišel tedanji predsednik vlade Janša (in celo štirje ministri). Imel je govor, v katerem je povedal, da smo se takšnih, kot je bil v osemdesetih letih Kučan, znebili tudi s pomočjo Nove revije. Bil je razmeroma velik dogodek, ki je Novo revijo simbolno in dokončno posvojil v državno revijo in z njo povezal zgodbo o ekskluzivnih osamosvojiteljih. Takšno mnenje je na strani slovenske pomladi »neuradno« sicer veljalo že prej: brez Nove revije ne bi bilo Demosa in brez Demosa ne bi bilo nove Slovenije. Toda pred sedmimi leti je bil ta mitološki krog sklenjen: Nova revija je postala biblični temelj osamosvojitve.

Pred tremi dnevi je davčni urad objavil insolventnost tega mitološkega podjetja. Novica je bila nepričakovana toliko, kolikor smo na Novo revijo tako rekoč pozabili, izhajala ni že nekaj let, glasovi o neizplačevanju honorarjev sodelavcem pa so stari vsaj deset let. Razlogi za finančni bankrot so seveda trivialno poslovni in najbrž tudi amaterski, kajti državi, ne glede na to, kdo jo je vodil, ni mogoče očitati, da je slabo skrbela za svojo temeljno listino. Nasprotno, Nova revija je bila dolgo deležna nadpovprečnih subvencij za svoje programe, ne samo založniške. Iz revije je po letu 1990 nastala razmeroma velika založniška in raziskovalna ustanova humanistične usmeritve, ki je delovala tudi na trgu. Nazadnje se je brez zagotovljenega denarja lotila zahtevnega projekta Slovenski zgodovinski atlas, ki jo je očitno dokončno pokopal.

Toda vtis, da je podjetje uničilo revijo, ki ga je ustanovila, drži le napol. Kajti dejstvo je, da se je že v devetdesetih letih zabrisala meja med podjetjem in simbolno institucijo, ki jo je predstavljala Nova revija prav z omenjeno mitološko težo. Zaradi nje je načeloma humanistična dejavnost postala instrument desne politike, natančneje intelektualna depandansa Janševe stranke. Za Novo revijo je postala humanistika politika, založništvo pa ideologija Zbora za republiko. Posli so se pomešali, finance tudi.

Del tega procesa je mistifikacija zgodovinskih osemdesetih let. Prvi letniki Nove revije, to povesta kazalo in pregled tematskih blokov, so bili pluralistično odprti za vse opcije, bil je čas blaženega stanja pred politično diferenciacijo devetdesetih. K tej mistifikaciji sodi tudi prepričanje, da razen Nove revije ni bilo pri nas nič osvobajajočega; ni bilo punka, Mladine, kipečih civilnodružbenih gibanj, ni bilo pisateljev in avanturistov. Bila je samo Nova revija kot skupek antikomunističnih razumnikov in udarna pest desne ideologije. Seveda je tudi med njimi prišlo do razlikovanja, celo do razhodov, toda trdno jedro je postalo in ostalo evangelijsko središče janšizma. Kdor ni bil Razumnik, mu je preostala klavrna vloga levega intelektualca. Trdnjava je ostala nerazdejana do sredine prejšnjega desetletja, potem se je začela počasi krušiti. Sovražnik ni prišel z levice, ampak iz prozaične državne davkarije. Skupaj s proizvodnim je propadlo tudi ideološko podjetje, toda spomin na mlado in lepo Novo revijo bo še dolgo živ.