Nekoč so bili med prvimi

Hudi dvomi so se letos porodili ljubiteljem košarke, ker Union Olimpija prvič od osamosvojitve Slovenije ni mogla računati niti na nastop v kvalifikacijah za evroligo. In to upravičeni. Toda dolgoletno članstvo med elito, ki je bilo v zadnjih letih bolj administrativne narave kot odraz realne kakovosti, nikomur ne sme dovoliti, da bi zviška gledal na evropski pokal, v katerega se Ljubljančani vračajo po sezoni 1995/96.

Spoštovanje je nujno že zato, ker v drugem najmočnejšem klubskem tekmovanju pod evropskimi obroči ne manjka kakovostnih moštev z veliko višjimi proračuni. S kančkom samorefleksije pa se tudi spomnimo, da Olimpijino zmagoslavje v evropskem pokalu leta 1994 uvrščamo med največje uspehe kluba, ob bok tretjemu mestu v evroligi leta 1997 in četrtemu v pokalu prvakov 1967. Lovorika je res lovorika, a ne le to. Mar ne bi s podcenjevanjem tekmovanja, v katerega se je slovenski podprvak zadnjih štirih let uvrstil skozi stranska vrata in s posebnim vabilom, pomenilo že kar žalitev za čase v nekdanji Jugoslaviji, ko je bila sleherna uvrstitev našega moštva na evropsko sceno velik praznik? Da ne govorimo o prihodnosti, ko »wild carda« ne bo več na voljo?

Zgodovinsko vzporednico ponuja tudi petkov poraz Uniona Olimpije v ligi ABA. Mnogi so namreč pomislili, da gre za polom brez primere, a se motijo. Ljubljanski košarkarji so v Skopju znali kloniti še z višjo razliko, denimo v 3. kolu jugoslovanske lige 1970/71 (proti Rabotničkemu s 70:93) nedolgo po zmagoslavju domače reprezentance na SP 1970 v Ljubljani. Ivo Daneu v tisti sezoni resda ni več nosil Olimpijinega dresa, saj je prevzel vlogo trenerja, sta ga pa dva člana takratne zlate zasedbe modrih, Vinko Jelovac in Aljoša Žorga, poleg njiju pa legendarni Borut Bassin in drugi asi, ki so nekaj mesecev poprej šestič (in zadnjič) osvojili naslov državnega prvaka. V tisti sezoni so pristali na šestem mestu, kar je ena od možnih prispodob pri razmišljanju dr. Mika Pavloviča, ki je pred dnevi izdal knjigo o 65-letnem delovanju Uniona Olimpije s pomenljivim naslovom Vedno na vrhu in vedno med prvimi.

Nekdanji košarkar, trener, predsednik strokovnega sveta Košarkarske zveze Jugoslavije in dolgoletni profesor na Fakulteti za šport je s svojim zadnjim delom postavil izjemen spomenik ljubljanskim košarkarjem in zapolnil zgodovinsko vrzel, ki jo je poglobil požar v arhivu KZS leta 1958. Ob njegovih opisih prve košarkarske tekme v Ljubljani 14. oktobra 1945 med dijaki Vegove in Bežigrajske gimnazije, vzponov, padcev in gmotnih težav, osvojenih lovorik ter izgube mesta med prvoligaši 1984/85 in 1986/87 vedno znova ugotovimo, da je bila Olimpija svojevrsten feniks, ki jo je iz pepela dvigovala želja, da bi bila najboljša. Ta je šest desetletij prevladovala tudi v trenutkih na robu brezupa, v zadnjem času pa je ni več zaznati in od selitve v Stožice klub izgublja še zadnje drobce duše. Košarka ni več pomembna, še manj klubska pripadnost in tekmovalne ambicije. Ostal je le posel, pa še ta zgolj z rdečimi številkami.