Tiskane izdaje
Letos so Slovenijo kot turistično destinacijo odkrili veliki in vplivni mediji. Najbolj je odmevalo, ko je ameriški Lonely Planet Ljubljano postavil na drugo mesto med najzanimivejšimi evropskimi destinacijami.
Ob tem seveda radi začutimo samozadovoljstvo in ponos. In kakor hvalnice tujih medijev morda lahko vidimo kot posledico prizadevanj slovenskega turizma in kakor so se res pri nas razvile tudi razne turistične niše s kmečkim turizmom, turizmom, ki naslavlja športne navdušence, pa moramo ob vsej tej hvali vendarle ostati trezni.
V tej lepi sliki je namreč še veliko prostora za izboljšave. Za tujega gosta sodeč po podatkih, ki jih ni ravno na pretek, kulturna in umetniška produkcija načeloma nista glavni razlog ali motiv obiska. Kulturni turizem, ki bi turistično blagajno polnil na račun umetniško-kulturne produkcije, pri nas skoraj ne obstaja.
Kot kažejo nekateri podatki, denimo o obisku Maribora, ko je načeloval Evropski prestolnici kulture, je umetniški program vsekakor nekaj, kar lahko prispeva k večjemu zanimanju za mesto ali državo. Tuji obiskovalci na Festivalu Ljubljana pričajo, da velika imena glasbene in uprizoritvenih umetnosti lahko ljudi pripeljejo k nam.
A to še zdaleč ni vse, kar slovenski kulturno-umetniški prostor lahko ponudi, prav tako omenjena primera ne izčrpata potencialov slovenske umetniške in kulturne scene. Področij in projektov, kjer bi kultura lahko generirala tako opevano dodano vrednost, je še precej.
Razlogov, da se ta dimenzija slovenske ustvarjalnosti bolj ne povezuje s turizmom, je več. Od tega družbenega segmenta namreč težko pričakujemo mednarodno referenčne programe, produkcije ali gostovanja zvezdniških ansamblov oziroma umetnikov, če se mu iz leta v leto zmanjšuje proračun.
A bolj kot to se zdi problematično, da apeli številnih, ki ustvarjajo v kulturi in umetnosti, po večjem medresorskem povezovanju kulturnega ministrstva z ministrstvi za gospodarstvo, zunanje zadeve in kmetijstvo, ter pobude k povezovanju kulture z drugimi družbenimi sferami in projekti, pri političnih in gospodarskih akterjih praviloma naletijo na gluha ušesa.
Precej kulturnih dogodkov, institucij, njihovih dejavnosti, slovenskega oblikovanja in arhitekture bi lahko že danes brez velikih vložkov vključili v druge strateške projekte – torej krepitev gospodarstva, odpiranje novih delovnih mest.
Da bi iz Slovenije napravili pravo kulturno destinacijo z močnimi gospodarskimi učinki – kot je to uspelo Avstriji, ki je ob Dunaju, pravi zakladnici cesarske kulturne tradicije, zavestno gradila tudi specifično umetniško identiteto drugih mest, od Salzburga, Linza do Gradca – pa bi bilo treba seveda v kulturo in umetnost tudi kaj investirati.
