Nemčija zasluženo prvak

Dobili smo pravega prvaka, prav je, da je Evropa nadaljevala niz. Zmagal je tudi nogomet in filozofija, ki jo je narekovala Nemčija. Kljub vsemu si je zaslužila naslov, čeprav je imela Argentina lepše priložnosti. V finalu si ne smeš privoščiti strelskih spodrsljajev. Argentinci so si jih preveč.

Toda finale je bil ne glede na en sam gol zelo zanimiv. Argentinci so našli recept. Proti nemški igri podaj so se odlično postavili, prostor so zapirali v dveh linijah. Z ozkimi linijami in elastičnostjo niso dopuščali preveč prostora. Nemci so z velikimi težavami ohranjali posest žoge v svojih nogah, niso imeli učinkovitih neposrednih podaj, poskušali so z diagonalnimi podajami. Argentinci so zožali širino in globino, ko so prišli do žoge, so bili nevarnejši. Bili so odlični tudi v nemški prvini: ko so izgubili žogo, so bliskovito zapirali prostor.

Tekma je bila sicer taktično zrela in s prepoznavnim slogom obeh reprezentanc. Organizirana Argentina, ki v izločilnih dvobojih sploh še ni prejela gola, in Nemčija, ki je imela značilno igro podaj in vtekanj v globino. S tem, ko je že pred tekmo izpadel Khedira, so Nemci zašli v težave. Imel je sposobnost prebijanja zadnje obrambne linije s podajo, hkrati je zanesljivo deloval v obrambnih vlogah. Hitri Argentinci so s prodori neposredno na zadnjo nemško vrsto povzročali obilo težav. Messi? Premalo je bilo njegovih šprintov s preigravanji in tudi moči so proti koncu tekme močno pošle.

Kot sem že dejal, zamujene priložnosti v finalu drago stanejo. Izpostavil bi tudi odločno, toda po moji oceni zelo sporno Neuerjevo posredovanje nad Higuainom v drugem polčasu.

In še o odločilnem trenutku. Redki so bili Argentinci tako raztegnjeni in Nemcem se je redko ponudilo toliko prostora. Demichelis je bil do tega trenutka imeniten in z Mascheranom med najboljšimi.