Tiskane izdaje
Političnih zgodb, povezanih z uporabo oziroma bolje neuporabo srbskega jezika in cirilice v javnosti, v Vukovarju še dolgo ne bo konec.
Če je nestrpnost zaradi cirilice dolga leta le tlela, je pred dvema letoma, ko so nezadovoljneži udrihali s kladivom po dvojezičnih tablah, jih zaradi napisov v cirilici trgali in pljuvali, dosegla enega od vrhuncev, ogenj pa še zdaj gori. Zanj je te dni poskrbel vukovarski mestni svet, ki je spremenil statut mesta, s čimer je prepovedal uporabo srbskega jezika in cirilice v javnosti.
Za vladajočo večino, na čelu s HDZ, ni nič spornega, navsezadnje, kot je dejal prvi človek Vukovarja Ivan Penava, v osemnajstdnevni javni razpravi glede predloga statuta ni bilo nobenih pripomb. Po drugi strani so predstavniki srbske manjšine v Vukovarju prepričani, da gre za popolnoma jasno sporočilo Srbom, da v tem mestu niso dobrodošli, saj se jim pravice namesto povečujejo, odvzemajo. O zaščiti manjšin(e) pa ni ne duha ne sluha.
Med rekama Vuko in Donavo, ki objemata Vukovar, je spet nastal nemir. Cirilica pa neke vrste zlo. Šest let mineva, odkar so v Vukovarju sprejeli statut, ki je bil prilagojen hrvaškemu ustavnemu zakonu o pravicah narodnih manjšin, ki vsaki narodni manjšini omogoča uvajanje dvojezičnih napisov, če ima več kot tretjino pripadnikov v določeni lokalni samoupravi. Na podlagi rezultatov hrvaškega popisa državljanov leta 2011 je to zahtevala srbska manjšina v Vukovarju leta 2013.
Vendar se je zgodilo, kar se je zgodilo s kladivi, trganjem in pljuvanjem in se še kar dogaja. Do konca temačnega predora je še daleč, o kakšni luči na koncu pa mnogi niti ne sanjajo. Iskre med uradnim Zagrebom in Beogradom letijo in vsaka med njimi bi lahko bila tista, ki bi utegnila zanetiti močnejši požar.
Koliko lahko pomaga k umiritvi napetosti srečanje predsednika hrvaške škofovske konference Želimira Puljića in poglavarja srbske pravoslavne cerkve Irineja, ki sta se srečala v torek v bližini Zadra in pozvala k strpnosti, ne ve nihče. Da bi poziv prišel do pravih ušes, jih upa veliko. Vendar se številni bojijo, da bo naletel na gluha ušesa. Tako kot na gluha ušesa naletijo opozorila, da se prav s tega območja izseljuje največ mladih, da je zaposlitev tako za ene kot za druge znanstvena fantastika ter da prav sistem deli mlade na Hrvate in Nehrvate že kar od vrtca.
Seveda je Vukovar, v katerem je, vsaj tako se nemalokrat zdi, prihodnost skoraj manj pomembna od preteklosti, ta pa z ranami, povezanimi s srbsko okupacijo in tragedijami, ki so se dogajale, še vedno prežema skoraj vsak trenutek, tudi politična zgodba. Evropa se v primer ne vmešava, saj gre, kot so to že nemalokrat sporočili iz bruseljskih pisarn, za »notranje zadeve Hrvaške«. Tistim, ki se na Hrvaškem borijo, da bi na oblasti ostali ali se do nje dokopali, pa – vsaj tako se zdi – vsak nemir pride prav. Tudi ta, med rekama Vuko in Donavo, kjer namesto prihodnost glavno vlogo še kar igra preteklost.
