Nemirno čakanje

Energetika mora izboljševati kakovost življenja, biti mora do okolja prijazna in konkurenčna, taka je vsaj vizija ministrstva za infrastrukturo, ki pripravlja energetski koncept. Kaj je kakovost življenja, sicer ni popolnoma jasno, pred časom je bil to kilogram mesa, zdaj za mnoge kilogram neonesnažene zelenjave in sadja. Videli smo tudi primerjavo energetike s sendvičem, ki ga je treba ravno prav popeči, da ga bodo uporabniki pojedli in se ne odločili, da se kar odklopijo iz omrežij in nehajo podpirati verige dobičkov.

Dobičkov sicer ni povsod, v Holdingu Slovenske elektrarne se sprašujejo, kako odplačati 1,1 milijarde evrov dolgov, če pa so cene elektrike na trgu padle precej pod polovico cene elektrike iz Teša 6. Razmere so zapletene, v Tešu bi radi podporo in nov prispevek, zraven pa trdijo, da so subvencije za obnovljive vire previsoke. Dejansko pa so fosilna goriva dobila skoraj natanko enako podpore, le da je šlo za visoko učinkovito soproizvodnjo elektrike in toplote.

Okoljevarstveniki namesto megavatov poudarjajo negavate, elektriko, ki je ne porabimo. Danes menda dejansko ni tehnologije, ki bi lahko proizvajala elektriko z dobičkom, kljub temu pa je pomembno, kaj lahko proizvedemo doma. Vendar hidroelektrarne kvarijo podtalnico in ubijajo ribe. Edina nesporna tehnologija je izraba geotermalne energije za ogrevanje, edina nesporna usmeritev pa učinkovita raba energije.

Država je pri tem lastnik tako rekoč vse energetike, usmeritve pa ji bo dala šele konec prihodnjega leta. Do leta 2030 ne bi bilo treba veliko razmišljati, Slovenija je sprejela zaveze iz Bruslja. Za naprej pa je treba doseči konsenz o premogu in drugi nuklearki ter pustiti možnost novim tehnologijam.