Nemoč izzivalcev

Kar koli si že športni privrženci mislijo o ACH Volleyju – mnenja so deljena, nekateri klubu pojejo hvalospeve zavoljo zaslug za popularizacijo in kakovostni dvig slovenske odbojke, drugi mu očitajo njeno monopolizacijo in posledično popolno predvidljivost –, pa vsi v en glas priznavajo, da je bila enajsta zaporedna zvezdica ljubljanskega kolektiva, globalno gledano, edina sprejemljiva rešitev za nadaljnji razvoj te panoge pri nas. Tako je vsaj jasno, da bo Slovenija zapolnila mesto v ligi prvakov, ki ji pripada, tudi v prihodnji sezoni. Kar v primeru Calcitove zmage ne bi bilo tako samoumevno. Dokaz: Kamničank, ki so si na parketu s fanatično srčnostjo priborile tudi nastop med klubsko elito stare celine, morda v ligi prvakinj niti ne bo. Mošnjiček je omejen, učinek pa bi bil le stežka sorazmeren z visokimi stroški. In ja, za moško ligo prvakov je potrebno še dosti globlje seči v žep.

Pred natanko letom dni so dramatične novice o negotovi usodi denarno podhranjenega ljubljanskega kolektiva dobivale silovit pospešek. V klubu so strnili vrste in preprečili najhujše. Pravljica o uspehu se je sesula kot hišica iz kart, a so odgovorni sestavili novo zgodbo – drugačno, varčnejšo, finančno vzdržnejšo. Resda od prvotno zamišljenega sodelovanja s črnuško podružnico ni ostalo kaj prida, le odmeven preboj mladega Jana Kozamernika med najboljše blokerje v domovini in tudi širše, vseeno pa je bila letošnja igralska zasedba mlajša, manj izkušena, cenejša, bolj slovenska. Ni jih bilo malo, ki so bili prepričani, da se bo kakovostna razlika med ACH Volleyjem in izzivalci stopila, pa se ni. Calcit je morda res četrt koraka bližje, vsi ostali cepetajo še dlje kot sezono prej. Kakršen koli kader pod Rožnikom že sestavijo, že leta izgleda, kot da je v vsakem primeru premočan za konkurenco.

Kako uspešno je odbojkarski prvak prestal sezono okrevanja po lanskem finančnem kolapsu, bo pokazal čas. Kapetan Andrej Flajs zatrjuje, da dobro. Prvi izvidi bodo znani že nekaj dni po končani sezoni. Zelo malo verjeten je scenarij, ki so ga zrežirali pri sosedih, pri zamejski Posojilnici Dob. Ocenili so, da se jim dveletno nastopanje v ligi prvakov ni izplačalo, zato so se odpovedali nastopanju v njej v prihodnji sezoni in sestopili stopničko nižje. V ljubljanskem taboru bodo, ko bodo analizirali doseženo, presodili, da jim le tekmovanje med evropsko elito daje potreben zagon za nadaljnje delo, pa čeravno so vpisali zgolj dve zmagi ob desetih porazih. Pod čigavo taktirko bo moštvo nadaljevalo, je težko reči. Uradno razlago, zakaj se je moral sredi sezone čez noč posloviti Tomi Šmuc in mesto prepustiti dr. Bogdanu Kotniku, vodstvo kluba še danes skrivnostno drži zase.

In ko smo že pri trenerjih. Klubske sezone je komaj konec, že čaka po praznikih prvi zbor pod novim selektorjem tudi izbrano vrsto. Ne gre se slepiti: Andrea Giani je zagotovo eden največjih odbojkarjev vseh časov, trenersko pa je še napol zelenec. Bo pa verjetno prav on tisti, ki bo končno odgovoril na vprašanje, ki visi v zraku že desetletje: je za to, da slovenska moška repretentanca ne naredi pričakovanega koraka naprej, kriv slab igralski kader ali slabo vodenje?