Nemogoče je mogoče. Mogoče.

Vlada Mira Cerarja z napovedjo, da bo svojo turnejo regijskih obiskov začela na Koroškem, ni vzbudila pretiranega navdušenja, saj so dosedanje izkušnje z vladnimi obiski v regiji, milo rečeno, klavrne. Obljube, s katerimi so premieri in ministri Korošce poskušali prepričevati, kako v resnici niso prav nič zapostavljeni in da se Ljubljana spomni nanje tudi pri dajanju, ne le pri jemanju, so se vsakič znova sesule v prah. Država Koroški po njenem gospodarskem in socialnem kolapsu ni pomagala z intervencijskim zakonom (drugim regijam pa), regijske institucije in z njimi boljša delovna mesta v javni upravi so še naprej ukinjali in selili drugam, sramotnega stanja osnovne infrastrukture niso izboljšali, vsi pa so kot Groharjevi sejalci trosili datume, kdaj bodo končno zasadili tisto težko pričakovano prvo lopato za hitro cesto in tako edino slovensko regijo, ki je še vedno brez centimetra avtoceste, povezali z avtocestnim križem.

Prav zato je bila Cerarjeva napoved, da bodo hitro cesto na Koroško začeli gradili leta 2019, dvojno presenečenje. Prvič zato, ker obljubam o letnicah začetka gradnje nihče več ne verjame in se jim ljudje smejijo ali pa jih razkačijo, saj se jim zdi ponižujoče, da vsaka vlada Korošcem vrže na mizo neko letnico v daljni prihodnosti (ki je taista vlada takrat skoraj gotovo ne bo več krojila), hkrati pa drži figo v žepu in si misli, da si je s tem oprala roke in kupila mir. S tega vidika si je premier z navajanjem nove, močno sporne letnice za prvo lopato najbrž naredil slabo uslugo.

Še večje presenečenje pa je, da je vlada glede tretje razvojne osi popolnoma obrnila ploščo. Če jo je država povsem izpustila iz prometne strategije, nato opletala z letnico 2030, minister Gašperšič pa jo je že v startu odpisal, je v sredo takoj postala ključni infrastrukturni projekt. Menda so zdaj ugotovili, da je pomembna, čeprav to Korošci vsem vladam zaman dopovedujejo že več let. Nazadnje so se letos že nekoliko obupani raje povezali s sosedi onstran meje in za cesto oziroma evropska sredstva zanjo začeli lobirati pri avstrijski vladi. Našo bi moralo biti pri tem vsaj malo sram.

Očitno jo je, saj je na hitro popravila mačehovski vtis in naredila prve korake za premik z mrtve točke. Za Koroško ključni odsek Velenje–Slovenj Gradec, ki že ima DPN, bodo končno začeli projektirati (neodvisno od zaostanka na odseku A1–Velenje) in so ga že umestili v letošnji Darsov program. Glavne zahteve o časov konkretnih aktivnosti je vlada torej izpolnila, obljube se zdijo realne. Veliko novico o prvi lopati v letu 2019 pa spremlja še kopica drobnega tiska: zadolženemu Darsu, ki naj bi jo gradil, je treba reprogramirati obilne dolgove in sprejeti poroštveni zakon, da bi lahko financiral projekt. Država bo načrtovala in gradila »finančno vzdržno«, kolikor bo pač lahko sproti zagotavljala sredstev in se ne bo »nerazumno zadolževala« ali ogrožala javnih financ. Pogoj za to je »ugoden gospodarski in siceršnji razvoj Slovenije«. Pogoj za to pa »ohranitev politične stabilnosti in nadaljevanje poti iz krize«. Pogoj za vse to pa ... po dosedanjih izkušnjah najbrž čarobna paličica?