Nemške gospodarske lekcije
čet, 09.11.2017, 22:00
Nemške gospodarske lekcije
Nacionalizem, ki ga ne bi smeli zamenjavati z domoljubjem, se širi tudi v drugih demokratičnih državah.
Med gospodarskimi modreci, ki svetujejo nemški vladi, je tudi eden redkih nemških keynezijancev Peter Bofinger, a lahko domnevamo, da so ga bolj ordoliberalni profesorji ekonomije med pisanjem tokratnega gospodarskega poročila potisnili ob stran. Že avgusta so ga namreč Christoph M. Schmidt, Lars Feld, Isabel Schnabel in Volker Wieland razglasili za ekonomsko nepismenega, potem ko je ob bančnih bankrotih, jedrskih koncernih in dizelskem škandalu javno podvomil o brezmejnem zaupanju v načelo konkurenčnosti ter predlagal več državnega centralizma. S tokratnim gospodarskim poročilom nemški vladi se modreci vsekakor vračajo k temeljem doktrine urejenega liberalizma, ki ji pripisujejo zasluge za prvi povojni nemški gospodarski čudež in tudi za reforme socialdemokratskega kanclerja Gerharda Schröderja.

Danes pogosto pozabljamo, da je Nemčija pred zadnjimi veljala za evropskega gospodarskega bolnika pa tudi, da urejeni liberalizem ni le vztrajanje pri varčevalnem diktatu. Walter Eucken, Franz Böhm in drugi so na ruševinah velike depresije iz tridesetih let prejšnjega stoletja, weimarske republike in nacizma državi podelili pomembno vlogo zagotavljanja okvirnih pogojev svobodnega podjetništva, ki potem zagotavlja delo in blaginjo. V skladu z doktrino, da socialno izhaja iz tržnega, nemški vladi tudi tokrat svetujejo vrsto ukrepov od zmanjševanja dolga do boljšega usklajevanja družinskega življenja in dela, Evropsko centralno banko pa pozivajo k čimprejšnjemu končanju nakupovanja državnih obveznic.

Kanclerka Angela Merkel, ki je v roke dobila omenjeno poročilo, ne bo imela lahke naloge z njegovim izpolnjevanjem že zato, ker sploh še nima vlade. Ker je v Evropi od Nemčije odvisnih skoraj pet milijonov delovnih mest, pa bi si morali tudi drugi želeti, da bo v Berlinu prevladalo najboljše od »jamajških« strank: zavzemanje za digitalizacijo in usposabljanje delovne sile, da bo kos sodobnim zahtevam, skrb za okolje in posluh za skrbi »navadnega« človeka, med katerimi je skrb vzbujajoče zadolževanje revnejših in starejših. Z Alternativo za Nemčijo je tudi osrednjo evropsko državo oplazilo hrepenenje po domnevno preprostih rešitvah, ukrepati je treba, še preden se temu pridruži še hrepenenje po »močnem« voditelju.

Nacionalizem, ki ga ne bi smeli zamenjavati z domoljubjem, se, kot dokazujejo brexit, novi vzhodnoevropski nacionalizmi in »Najprej Amerika!« Donalda Trumpa, širi tudi v drugih demokratičnih državah, še bolj v avtokracijah in diktaturah. Gospodarski modreci iz Wiesbadna zato tudi na mednarodni ravni poudarjajo blaginjo globalizacije ter svobodne trgovine, in ker je nemška šola urejenega liberalizma nastala na kaotičnih in kolektivističnih odklonih dvajsetega stoletja, najbrž vedo, o čem govorijo.

Nemške gospodarske lekcije

Danes pogosto pozabljamo, da je Nemčija pred zadnjimi veljala za evropskega gospodarskega bolnika. Foto: Reuters

Prijavi sovražni govor