Neodgovorna oblast

Saga o gradnji nadomestnega 600-megavatnega bloka v Šoštanju prihaja v sklepno poglavje, ki bo še kako vroče. Na zadnjih pogajanjih z Alstomom je Holding slovenskih elektrarn dosegel neko kompromisno kapico na razvpito eskalacijsko klavzulo, ki je grozila, da bo vrednost tega termoobjekta nazadnje celo presegla poldrugo milijardo evrov. Zdaj se je vsota ustavila pri 1,3 milijarde po tekočih cenah. Edina neznanka v vsej zgodbi je le še podelitev državnega poroštva za črpanje 440 milijonov evrov posojila pri EIB, od tega poroštva pa je posredno odvisnih še 120 milijonov kredita pri EBRD, torej skoraj polovica sredstev, potrebnih za zagon novega bloka leta 2015.

Poroštva bi država lahko podelila že pred časom, vendar si je del politike vztrajno prizadeval, da se to ne bi zgodilo. Na dan so prihajali z vedno novimi razlogi, zakaj je projekt slab. Tako so med drugim dvomili o količini in kakovosti velenjskega lignita, o ekonomični vzdržnosti projekta, kar so hoteli na gospodarskem ministrstvu pokazati z administrativno zahtevano devetodstotno diskontno stopnjo, in navsezadnje o potrebnosti takšnega energetskega objekta. Večino dvomov so dodatne študije, ki so tudi nekaj stale, razblinile. Zaman pa se zdaj odpirajo debate o primernosti gradnje Teša 6, za to je bil čas pred petimi ali šestimi leti, toda takrat so vsi, ki so zdaj zelo glasni, molčali. (Nekateri med njimi so ga še pred letom ali dvema celo goreče podpirali.) Izračuni kažejo, da ima projekt več kot 13-odstotno donosnost na kapital in da ni življenjsko odvisen od gibanja cen emisijskih kuponov, gibanja cen elektrike in še nekaterih drugih kritičnih parametrov. Dejstvo, da ga je z zelo ugodnim posojilom pripravljena podpreti tudi EIB, pa kaže, da je tako po ekonomski kot energetski plati več kot samo sprejemljiv.

Zakaj torej neodločnost pri podelitvi poroštva, čeprav so državni uradniki izdali vsa potrebna dovoljenja za gradnjo objekta in čeprav so predstavniki države na sestankih z bankami projekt vedno podpirali in menda obljubljali, da poroštva ne bodo težava? Odgovor na prvo žogo bi bil: ker je projekt zadnja leta tako omadeževan, da si v pričakovanju predčasnih volitev nihče ne želi o tem odločati. Drugi tak odgovor je, da je po nizu ministrskih odstopov in izstopu Zaresa iz koalicije vlada tako neoperativna, da v državni zbor ne zmore poslati primernega predloga za podelitev poroštev. Oba odgovora pa imata pravzaprav isti izvor, to je v neodgovornih politikih, ki so se za lastno preživetje pripravljeni igrati z dobro milijardo vrednim poslom. Prav zaradi takšnega ravnanja se krepi prepričanje, da država ni dobra lastnica podjetij, ker na odločitve, če jih sploh sprejme, vpliva preveč različnih interesov.