Tiskane izdaje
Lastniki stanovanj v večstanovanjskih stavbah so v glavnem že dojeli, da je lastnina odgovornost in da je hiše treba vzdrževati in obnavljati. Vplačevanje v rezervni sklad, kot ga določa stanovanjski zakon, je najpogosteje preskromno glede na potrebe, a se v hišah težko sporazumejo o zvišanju. Dogaja pa se tudi nasprotno, da denar ostaja neporabljen. V ljubljanski soseski, kjer je rezervni sklad že dosegel po več tisoč evrov na stanovanje, se eden od etažnikov priduša: »Nimamo klasične fasade, niti strehe, ki bi jo bilo treba obnoviti. Rezervni sklad pa moramo kljub temu še naprej polniti samo zato, ker to zahteva zakon. Za kaj oziroma komu bo šel zbrani denar?« Vplačila so namreč skupno premoženje in četudi bi kdo želel izstopiti s tega vlaka in stanovanje prodati, njegovi tisočaki ostanejo hiši.
Takih primerov »krivice« res ni veliko. Je pa nergače veliko teže pomiriti, če je v njihovem bloku solastnik občina, država, stanovanjski sklad, za katere veljajo drugačna pravila. Javnim lastnikom namreč ni treba vplačevati v rezervni sklad pri upravniku, ampak lahko oblikujejo svojega, upravnika pa morajo obveščati o obstoju sklada in višini zbranih sredstev. Zadnjega praviloma ne počno.
Četudi denimo verjamemo upravnikom, da tudi javni lastniki stanovanj poravnavajo svoj del obveznosti za obnove in intervencije, je ureditev močno sporna. Najprej: zaradi netransparentnosti zbuja nezaupanje ostalih etažnih lastnikov in povzroča konflikte – še posebej, če odnosi z upravnikom niso vzorni, če iz njegovega poročila niso razvidni natančni prispevki zasebnih in javnih lastnikov, če zadnji ne sodelujejo aktivno v hišni upravi in so pooblastila prenesli na upravnika. Po izkušnjah manjših upravnikov tovrstno ubadanje z javnimi lastniki povzroči tudi obilo dodatnega administriranja, mnogi plačujejo z večmesečnim zamikom.
Ko pobrskamo po javnih evidencah občinskih in državnih lastnikov stanovanj, seveda ne najdemo iskane postavke za konkretno etažno enoto ali večstanovanjsko hišo, ker npr. občina v proračunu določi nek znesek za vzdrževanje njenih stanovanj za vsako leto posebej. A neporabljenega dela ne prenese v naslednje leto in ne kopiči skozi daljše obdobje (tako kot ga morajo navadni smrtniki), ampak v naslednjem proračunu začenja znova, ponavadi s približno enako vsoto. Konkretno: Janez Novak bo v rezervni sklad pri upravniku v 10 letih za manjše, 30 let staro stanovanje vplačal nominalno najmanj 1500 evrov, občina pa bo za enako stanovanje v svojem proračunu rezervirala vsako leto le 150 evrov. In Novakov znesek bo postal skupno premoženje lastnikov, ki se nalaga in oplaja, medtem ko se občina temu izogne.
Za popolnoma nesprejemljivo pa se zakonska rešitev izkaže, ko lastnik stanovanje proda. Zasebni etažnik tedaj svoje vplačane (a še neporabljene) tisočake izgubi, občina ali država pa se poslovi – s svojo investicijsko rezervo vred. Opisana ureditev je tudi po mnenju pravne stroke absolutno ustavno sporna, saj vzpostavlja neenakost med lastniki večstanovanjske hiše. Predlagatelj, ki pripravlja novelo stanovanjskega zakona, te luknje očitno še ni odkril.
Neodkrita luknja
Ob prodaji stanovanja zasebni etažni lastnik neporabljeni del rezervnega sklada izgubi, javni lastnik pa odide z denarjem vred.
Objavljeno
14. januar 2016 19.15
Slovenija, Ljubljana, 28.11.2011 - Bozzena KRIZZNIK. Foto: Leon VIDIC/DELO
