Zorana Baković, Peking
Nikakršnega dvoma ni, da je za obisk Angele Merkel v Pekingu na začetku kitajskega leta zmaja značilna skoraj kičasta geopolitična simbolika. Nemška kanclerka je pred potovanjem na Daljni vzhod tudi sama dala vedeti, kdo je zmaj v Evropski uniji, nato pa je poskušala ujeti pogleda premiera Wen Jiabaoja in predsednika Hu Jintaa, se jima zazreti naravnost v zenice in ju vprašati: »Pa vi? Boste končno le postali velesila?«
Vendar se ni prav lahko prebiti skozi več slojev konfucijansko-partijske prijaznosti kitajskih voditeljev ravno v času, ko končujeta desetletni mandat na najvišjih položajih. Med svojim vladanjem sta dosledno omahovala med trditvijo, da je Kitajska bogata, in nasprotno, da je revna država, ter usklajeno prešla od koncepta ustvarjanja svobodnega gospodarstva k programu krepitve partijskega kapitalizma.
Zdaj, ko se Hu in Wen že pripravljata na odhod s svojega položaja, nihče ne more pričakovati, da bosta Merklovi ali komur koli drugemu jasno povedala, kako namerava Kitajska preživeti leto zmaja. Pod žarometi na globalnem odru? Ali za zavesami svojega merkantilističnega pragmatizma?
Kitajski voditelji niso nikdar marali evropskih železnih dam. Predvsem zato, ker - spomnimo se le Margaret Thatcher - rade sprašujejo zelo neposredno. Boste namenili kakšno milijardo dolarjev za okrevanje evra? Boste preprečili Iranu, da bi izdelal atomsko bombo? Boste odprli svoj trg za evropska podjetja? A res odprli!
Kitajsko vodstvo ne more jasno odgovoriti na nobeno vprašanje Angele Merkel. Kitajska zunanja politika, energetska strategija in notranji gospodarski koncepti so podobni tistemu znaku, na katerem se jin in jang stapljata drug z drugim, iz vsakega »da« pa dialektično zraste »ne«. In nasprotno. Prav tako se med seboj prepletata želja azijske sile, da bi bila kot velikanska država s številnimi prebivalci sama sebi dovolj, in zavedanje, da lahko samo z nadaljnjo globalizacijo uresniči svoje zmajevske želje.
Kitajci so vselej občudovali Nemce, ker so pripravljeni na velike politične poteze. In vedno jih je vznemirjala ideja Helmuta Kohla o evroazijski osi globalnega razvoja, na kateri je na enem koncu Nemčija, na drugem Kitajska, vmes pa Rusija. Angela Merkel je to vizijo menda tudi tokrat omenila kitajskemu vodstvu, ki pa se mu ta geopolitična igra očitno zdi podobna zgodovinski ruleti. Ne more in ne more se odločiti, na katero številko bi stavilo in kam bi v tej igri umestilo Američane.
Vprašanja, povezana s Kitajsko, je zato treba razstaviti na preproste napotke. Treba ji je pomagati razumeti, da se obdobje, označeno z napisom »Made in China«, končuje, ker Evropejci menda niso več tako bogati, da bi kupovali poceni in nekakovostne kitajske izdelke. In treba ji je pojasniti, da če bi rada gradila železnico ali most v Evropi s povprečno stopnjo brezposelnosti nad 10 odstotkov, ne more s seboj pripeljati nekaj tisoč kitajskih delavcev kot sestavni del naložbenega svežnja.
Vendar bi kljub temu morali poskusiti uloviti kitajski pogled. In brez zadržkov vprašati, ali smo pripravljeni skupaj preživeti leto zmaja.