Neodločno o neodložljivem

»Če se projekt podraži za dvakrat, hkrati pa začnejo kriminalisti preiskovati nepravilnosti pri njegovem načrtovanju in izvedbi, je sum, da je s projektom nekaj hudo narobe, zelo velik,« je ena izmed nekoliko ljudskih razlag poslancev, zakaj kar naprej odlagajo razpravo o zakonu o poroštvu za posojilo 440 milijonov evrov iz Evropske investicijske banke za projekt šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj. Poleg kajpada pride kot odličen razlog še ta, da vlada ne pove svojega nedvoumnega stališča. Hoče dokončanje projekta z najugodnejšim posojilom in ohranitev polovice energetike v slovenskih rokah ali kaj drugega, denimo velikega tujega solastnika, kar bi ustrezalo vladi katere od pomembnih držav?

Spomnimo, da stališča vlade predstavljajo ljudje, ki so zadnja leta sedeli v nadzornem svetu Holdinga Slovenske elektrarne in bi lahko nemogoče zahteve postavljali že prej. Vlada obvladuje skupščino HSE, zato je direktor te družbe lahko postal le tisti, ki je podpiral TEŠ6. Poleg tega je vlada potrjevala vsa dovoljenja oziroma, kot ji nekateri očitajo zdaj, tiščala glavo v pesek. Poroštvo za TEŠ6 je bilo napovedano že leta 2010, a tega vročega kostanja do zdaj ni hotela prijeti.

Zdaj so težave zelo blizu. Konzorcij komercialnih bank, ki jamči za 110 milijonov evrov posojila iz EIB, pričakuje državno poroštvo do 31. julija. Če do takrat zakon o poroštvu v parlamentarnem odboru za finance in potem v državnem zboru ne bo potrjen, se bo sprožil plaz ne povsem predvidljivih razsežnosti. Državni HSE, ki na leto ustvari 350 milijonov evrov dodane vrednosti, in TEŠ bi brez dvoma potrebovala dokapitalizacijo za finančno preživetje, potem pa še denar za dokončanje TEŠ6. Da je ta pomemben za slovenski energetski sistem, se namreč strinja večina poslancev.

Tudi zato, ker ni druge resne alternative. Nove jedrske elektrarne so v Evropi, kot kaže, odpisane, plinske še predrage. Vetrnic v Sloveniji nikakor ne gre postaviti: malo zaradi »izvirne« lastnosti slovenskih ptičev, da se vanje zaletavajo, malo pa zaradi birokratskega zaplotništva. Sončnih elektrarn imamo že kar veliko, a še vedno proizvedejo manj kot odstotek slovenske elektrike. Proti hidroelektrarnam na Muri in predvsem Soči je veliko okoljevarstvenih združenj, še več jih je proti elektrarnam na bioplin, ker za delovanje uporabljajo koruzo, proizvajajo pa nevarne emisije. »Kurjenja odpadkov sploh ne potrebujemo, ker lahko ustvarimo družbo brez odpadkov,« pravijo spet druge skupine. Kurjenje lesa pa je primerno za proizvodnjo toplote, ne elektrike. Enako je s slovensko geotermalno energijo.

A prihaja čas, ko bodo vse okoliške države postale neto uvoznice elektrike, kar je Italija že desetletja. Če bo šla po tej poti tudi Slovenija, lahko dolgoročno pričakujemo tudi do 30 odstotkov višjo ceno elektrike, saj je proizvodnja elektrike s plinom v primerjavi z elektriko iz premoga za toliko dražja. To za slovensko gospodarstvo ni dobro. Že zdaj se poraba elektrike v predelovalnih dejavnostih nenehno zmanjšuje, kar pomeni, da gospodarska proizvodnja pada in da podjetja še naprej umirajo.