Neopalpa donaldtrumpi

Za oceno predsednikov je potreben čas oziroma, kot pravi eden najbolj prežvečenih klišejev, jim na koncu sodi zgodovina. Nekatere so častili že v Beli hiši, kot Johna F. Kennedyja, a so leta obrusila patino in prinesla takšna spoznanja, kot je priznanje takrat 19-letne praktikantke, da je JFK v Ovalni pisarni počel še marsikaj drugega kot vodil državo. V isti pisarni, kjer se je Bill Clinton srečal z Moniko Lewinsky. Čas pa ne bo izbrisal dejstva, da je bil Barack Obama izjemno spodoben in inteligenten voditelj, ki je poudarjal človeške vrline in navdihnil milijone Američanov. Prvi temnopolti predsednik je na plečih nosil izjemno težo in bil nenehno pod drobnogledom, a tudi na ameriški desnici mu marsikdo, ki se sicer ne strinja z njegovimi politikami, priznava, da je bil s svojim vedenjem neoporečen zgled.

Seveda se vsi uspešni politiki trudijo krojiti svojo javno podobo, morda je bil Obama pri tem vrhunski manipulator. Toda javnosti je s prvo damo in obema hčerama dajal zgled družinskega življenja, strpnosti, dostojanstva. Njegove Bele hiše se v osmih letih ni dotaknil niti en škandal. Pri tem je bil ves čas tarča bolj ali manj odkritega rasizma, ne samo v ZDA. »Uživam, ko gledam in poslušam, kako ČRNI predsednik težko zapušča BELO hišo,« je pred kratkim na družabnem omrežju zapisal nekdanji novinar iz naše hiše. Takšni omejeni črno-beli pogledi ne prihajajo samo z desnice, tudi kakšnemu salonskemu levičarju so rade ušle opazke o »črni opici v Beli hiši«.

Črno-belost današnjo menjavo oblasti v Washingtonu zaznamuje tudi na simbolni ravni. Uteleša jo robata šala, ki so jo spletni šaljivci predstavili kot napis na oglasni tabli Združene metodistične cerkve v Hamptonu: »Perverznež, prevarant in fašist pridejo v bar. Natakar vpraša: 'Kaj boste, predsednik?'«

To niti ni naključje, predsedniki so pogosto odziv na svoje predhodnike, Trump, ki je doslej grobo teptal dostojnost, je po intelektualizmu Obame utelešenje »oranžne podzavesti«, kot ga je označil konservativni kolumnist Pascal-Emmanuel Gobry. Ni čudno, da so te dni po Trumpu poimenovali novoodkrito žival – veščo: Neopalpa donaldtrumpi.

Ne gre samo za ideološki zasuk med progresivno in konservativno politiko, bela podeželska in ponavadi konservativna Amerika je stisnila zobe in vodenje države zaupala prostaku brez jasnega programa in z nepredvidljivim značajem, praktično le na podlagi gesla, da bo naredil Ameriko spet veliko. Ponavadi se izkaže, da države ne moreš voditi kot družinskega podjetja (in še tega si nekajkrat potisnil v prisilne poravnave), ob Trumpu pa v zraku visi grožnja, da bo razmajal temelje že tako kolebajočega sveta.

Pri čemer se njegovega prihoda tudi pri nas veselijo tako boljševistični del levice, saj ga vidijo kot trombo, ki oznanja konec sedanjega sistema, kot pravoverni desničarji, ki ne razumejo ali skozi svoja ideološka očala nočejo videti vseh tveganj, ki jih prinaša. Drugim ne ostane kaj več, kot da zaupamo poslovilnemu sporočilu Obame, da se bo vse končalo dobro.