Neovrgljiva sodba

Ker se je začela tekma za interpretacijo po zadnji odločitvi ustavnega sodišča v zadevi Patria, bi bilo treba takoj na začetku rešiti dilemo, ali smo v četrtek doživeli veliki pok na Beethovnovi tako kot pred sedmimi leti na Finskem.

Zgodbice o pokih so privid, del obrambne strategije, ko zmanjka argumentov ter je potrebno zamegljevanje in skrivanje sledi. Zato pri odločitvi US ni mogoče govoriti o poku, tako kot ne o celotni aferi, ki spremlja Slovenijo že skoraj desetletje. Ker verjamemo, da večina prebivalcev Slovenije vendarle zaupa v pravno državo, je treba na odločitev osmih ustavnih sodnikov gledati kot na sestavni del te konstrukcije, ki je temelj zahodnoevropske civilizacije. Zato se moramo v vsakem primeru vzdržati rušilne kritike pravosodja. Že to, kar so zapisali ustavni sodniki, pomeni dovolj gradiva za resno razpravo znotraj sodstva o sodni praksi, kako se bo ta država v prihodnje lotevala korupcije. Kajti, na tej točki naletimo na paradoks, ki ga bo treba enkrat rešiti in na kar je opozoril vrhovni državni tožilec Andrej Ferlinc – kako naj se družbenega raka, o katerem obstaja konsenz, da je velik problem, sploh lotevamo, če ustavno sodišče določa standarde, ki jih bo težko doseči. Čas bo pokazal, ali nosijo ti standardi točno določen priimek in ime. Predvsem pa, kako ljudem pojasniti razlike med konceptom obravnave korupcije, ki so ga zagovarjala tako rekoč vsa sodišča v državi, in tem, kar zdaj trdi ustavno sodišče. Poleg tega lahko ugotovimo še, da ustavno sodišče na tej točki samo ni prevzelo odgovornosti in postavilo pike na i, ampak je namesto tega odgovornost preložilo na druge. Ker je tako, bi bilo morda najbolje, da člen kazenskega zakonika o sprejemanju obljube preprosto izbrišemo. Še posebno ob dejstvu, da ustavni sodniki v zadevi Patria 22.000 strani dolgega spisa sploh niso pogledali, kaj šele prebrali.

Zadeva Patria nima le pravne dimenzije, ampak tudi politično, ker je vanjo pač vpleten eminentni predstavnik političnega razreda, ki zaznamuje javno življenje tako ali drugače že trideset let. Trditi, da afera ni imela političnih efektov, bi bilo zavajajoče, ker, konec koncev, kaj pa v tej visoko spolitizirani družbi ni povezano s politiko. V določenem delu medijske sveta so že pred objavo odločb ustavnega sodišča intenzivno razmišljali, kakšne politične učinke bi lahko imela oprostilna sodba. Mirno lahko zapišemo, da kratkoročno nikakršnih. Slovenska javnost ima o politiki in politikih nasploh jasno izdelano stališče in v glavnem je odklonilno – politiki med seboj se razlikujejo le po tem, ali so jih ljudje pripravljeni tolerirati. Janez Janša sodi med tiste politike, ki mu politične kariere niso uničila sodišča ali mediji, ampak si je za klavrno politično usodo kriv sam. Neskončni seznam žalitev, nespoštovanje institucij države pa tudi nezmožnost pojasnitve izvora svojega premoženja, je le nekaj bremen na njegovih plečih in predstavljajo temelj sodb ljudstva, ki jih ne more odpraviti nobeno ustavno sodišče. Odpravi jih lahko le sam – in to s poštenostjo.