Neplavalci

Slovensko upravljanje voda je podobno neplavalcu, ki hoče preplavati Blejsko jezero, poleg tega pa še pozvoniti za srečo in opozoriti ves svet: »Imamo vodo!« Res je, imamo vodo, imamo tudi kopalke modnih barv in prave oblike, zgradili smo betonski in asfaltni dostop do vode, zabetonirali bregove, vlagamo v čiščenje odplak, da na progi ne bi dobili kakšnega težko ozdravljivega vnetja. Manjka pa središče, kjer bi neplavalca naučili plavati in mu svetovali najprimernejšo pot mimo zaprek, ki jih bodo povzročile poplave in suša zaradi prehitrega teka voda, da bi dosegel odmeven rezultat in bi Slovenija v svetu resnično pomenila odličnost.

Voda je medtem, julija lani, na svetovni ravni postala mednarodna elitna politična tema, ko so zagotavljanju preskrbe s pitno vodo, sanitarij, upravljanju skupnih vodnih teles, vsemu, povezanemu z zdravjem, kmetijstvom in energetiko, Združeni narodi dodali še vodo kot politično-varnostno vprašanje. Pomanjkanje vode ali poplave lahko povzročajo družbene nemire, migracije in politične nemire. Slovenija pa je iz neznanja ali pa celo interesa nekaterih, od leta 2000 celostno upravljanje voda popolnoma razdrobila, ugotavljajo vsi vodarji in tudi klimatologi, saj je ena beseda za podnebne spremembe prav voda.

Temeljna ugotovitev seveda ni nič posebnega, bi rekli. Slovenija nima celostne strategije upravljanja voda. Pa saj ni določila niti smeri razvoja niti strategije energetike, ki jo zadeva tudi današnji svetovni dan voda. Vendar zmedena politika najbrž ni naključna, lažje je namreč graditi čistilne naprave, pobrati denar iz vodnega sklada za hidroelektrarne, parcialno graditi protipoplavne nasipe, zasipati in betonirati struge rek, vse, kar je mogoče izvesti v štiriletnem mandatu župana ali poslanca. Spet – včeraj so se koalicijski poslanci z odločno podporo ministra za kmetijstvo in okolje Dejana Židana zavzeli za vpis pravice do pitne vode v ustavo. Seveda, za sabo imajo dva milijona evropskih podpisnikov, to bo gotovo prepričalo tudi slovenske volivce.

Da bi Slovenija s svojo vodo dobila tudi prave priložnosti, to ni dovolj. Sestavite ekipo s predstavniki civilnih pobud in stroke, objavite javno razpravo, na koncu pa predlagajte strategijo upravljanja voda, ki bo presegala obdobje petih političnih mandatov. Vsebuje naj merljive cilje, določi odgovorne in nadzor civilne družbe. Država smo namreč vsi državljani. Med rešitvami mora vsekakor biti vzpostavitev medresorskega telesa za vode in eno okence uprave, ki ga bo to telo zalagalo z vsemi potrebnimi informacijami. Tako nihče, ki bo imel dober projekt, ne bo čakal leta na odobritev ali zavrnitev, protipoplavne rešitve bodo celostne, ublažili bomo suše in omejili škodo poplav.

Če se bo nadaljevalo tako, kot je zdaj, nas bo voda že sama opozorila, da nismo na pravi poti. Zgolj za škodo zaradi suš smo od leta 2000 do leta 2006 plačali 247 milijonov evrov, za odpravo posledic pa še 86 milijonov evrov. Pri tem smo v vse preventivno delovanje vložili 3,3 milijona evrov. In to je v nasprotju z namenom evropskih direktiv, ki so pogosto izgovor.