Neprijetna dejstva

Demografija je neizprosna – zahteva vedno več skrbi za vse več ostarelih. Domovi za starejše so polni, pred vrati pa je še nekaj tisoč prosilcev, ki bi takoj vstopili, če bi se jim odprla. A niti nacionalni program socialnega varstva niti resolucija za to ne prinašata ključa. Še več: sprejeti standardi za zgolj dvoposteljne sobe vrata domov še bolj zapirajo; kot jih je za nekaj časa v ptujskem domu zapahnila socialna inšpekcija.

Nekaj je treba nujno spremeniti, a tokrat ne najprej zapraviti nekaj let za spreminjanje resolucije in programa, ampak vsak naslednji teden in mesec učinkovito porabiti za resnično spreminjanje razmer. Socialna politika ima nedvomno dva izjemno težka cilja: manj revnih ter več varovanih in oskrbovanih. Zato nima več časa leporečiti o »skupnostnih oblikah socialnega varstva«, kot so pomoč na domu, varovana stanovanja, oskrbovana stanovanja ..., s katerimi naj bi do leta 2020 poskrbeli za prav toliko ljudi, kot jih bo v socialnih domovih. Zdaj je teh oblik varstva skoraj pol manj.

Treba se bo prilagoditi razmeram in čim prej zagotoviti manjkajoče postelje v novih domovih za starejše. To pa državni blagajni seveda ne ustreza, saj ministrstvo za socialne zadeve kot ustanovitelj javnih zavodov v nove zmogljivosti investira komaj petino, čeprav bi po zakonu o socialnem varstvu moralo plačati celoten račun. Novih domov ne načrtuje, načrtujejo in gradijo jih kar javni zavodi sami iz amortizacij in spornih dobičkov, zasebni koncesionarji pa zadnja leta tudi vedno manj. Kdo bo potem poskrbel za vedno več starejših ljudi, ki potrebujejo vedno več socialnega varstva, vedno več varstvenih postelj?

Zmotno je mnenje, da je pomoč na domu veliko cenejša od institucionalnega varstva starejših. Za manj kot 12 do 15 evrov na uro takšne pomoči ni mogoče organizirati, pri čemer prostor, ogrevanje, energija, hrana in vse drugo še vedno ostanejo stroški oskrbovanca. Polovico zneska plača občina, a sedem evrov na uro je za marsikoga, ki pomoč potrebuje, še vedno veliko. Preveč. Povsem nebogljen oskrbovanec v povprečnem slovenskem javnem domu upokojencev za ves oskrbni dan stane 29,45 evra, kar je toliko, kot bi stale štiri ure oskrbe na domu, poleg tega povprečno 85 odstotkov oskrbnine v domu plača sam. Namesto da bi se revščina po sprejeti strategiji zmanjševala, se povečuje, zato je utopično pričakovati, da si lahko pomoči in varstva potrebni privoščijo čedalje dražje, čeprav veliko humanejše in bolj kakovostne storitve.

Socialna politika se ne oblikuje in določa le s socialno strategijo in socialno skrbjo. Zato ni mogoče zahtevati rešitev le od nje. Če bi gospodarska strategija, delovnopravna zakonodaja, plačilna disciplina, davčna politika ter finančni in pravni red trdno stali na pravih temeljih, bi potrebovali precej manj socialne politike in njenih rešitev. Ker pa vse omenjeno škripa, postajajo obubožani in izgoreli že 50-letniki, tako da sta pomoči potrebni že dve generaciji.