Tiskane izdaje
V primežu krize in v objektivno najbolj ranljivem času je država v žarišču notranjepolitičnega spopada, ki bo določil njeno prihodnjo podobo. Današnji sestanek koalicijskega, ekonomskega in socialnega vrha pri predsedniku vlade kaže, da bo torišče boja, ki se bo odvil v naslednjih mesecih, predvsem upravljanje državnega premoženja in sanacija bančnega sistema; strukturne reforme, zaradi katerih je padla prejšnja vlada, pa se selijo v ozadje interesnega spopada.
Če Janševi koaliciji ne bo uspelo razkleniti smrtonosnega referendumskega obroča, ki ga tokrat namesto reform okrog državnega holdinga in slabe banke ovijajo sindikati, bo država res morala zaprositi za mednarodno pomoč, s tem pa bo dokončno izgubila svojo ekonomsko suverenost. Zato je referendum o slabi banki nesprejemljiv, kljub legitimni bojazni sindikatov, kaj bo z delovnimi mesti v zadolženih podjetjih, ki bi tudi lahko postala »slaba«.
Še veliko manj »državotvoren« je spopad okrog državnega holdinga. Z referendumom o tem vprašanju sindikati ponovno stopajo na nevarno polje političnega odločanja.
Upravljanje državnega premoženja, kot vzvod izvajanja dejanske oblasti, je izjemno pomemben košček v mozaiku prave zgodbe o krizi, zgodbe o prerazporejenju družbene moči, ki smo mu priča. Zato ni presenetljivo, da so se vse vplivne politične in interesne družbene skupine sporekle prav o tem vprašanju.
Tudi opozicijo – bolj kot nadzor nad vladajočo koalicijo in nastajanje vzporedne izobraževalne, kadrovske in komunikacijske infrastrukture, ki jo gradi desnica – skrbi, kaj bo ostalo od državnega plena, ki bi ga kdaj morebiti upravljala. Kdor pleše ta ples, ne more verodostojno govoriti o reševanju suverenosti in propadu socialne države. To bi bilo dobro vedeti, preden z grožnjami uničiš socialni dialog in ura zazvoni dvanajsto.
