Neto teža glasu

Če ima pri nas oblast ljudstvo in če so poslanci njegovi predstavniki, ali je prav, da ima podpis poslanca politične stranke ob podpori kandidatu za parlamentarne volitve 333-krat večjo težo, kot če nekoga, ki se je odločil, da se bo potegoval za poslanski mandat, podpre navaden državljan?

Ali je prav, da je glede na velikost volilnih okrajev in z njo povezano število volilnih upravičencev razmerje med njihovim številom 1 proti 3,73, kar pomeni, da neki volilni okraj lahko prispeva pol poslanca, drugi pa enega in pol? Ali je prav, da 21 od 88 volilnih okrajev, kar predstavlja četrtino slovenskih volivcev, v tokratnem sklicu državnega zbora nima svojega poslanca? Ali je prav, da glede na volilno aritmetiko majhen volilni okraj lahko prispeva k izvolitvi dveh poslancev, čeprav sta dobila samo nekaj več kot 4000 glasov, večji pa enega, čeprav je kandidat v drugem volilnem okraju dobil sedemkrat več glasov? Ali je prav, da je 46 sedanjih poslancev takšnih, da na kandidatnih listah niso bili uvrščeni na prvo mesto, ampak od drugega do celo sedmega?

Vse to najbrž ni prav, vprašanje pa je, ali je ustavno sporno. Odgovor bo dalo ustavno sodišče, ki se na zahtevo državnega sveta ukvarja z vprašanjem, ali je devet členov dveh volilnih zakonov, ki po prepričanju državnih svetnikov omogočata prej navedena nesorazmerja, v skladu z ustavo ali ni.

Ustavno sodišče je o volilni zakonodaji že večkrat odločalo, vendar to še ne pomeni, da je reklo zadnjo besedo. Iz vprašanj, ki jih je deveterica ustavnih sodnikov, ki deluje v bistveno spremenjeni sestavi od takrat, ko se je z volilnimi vprašanji ustavno sodišče zadnjič ukvarjalo, na torkovi javni obravnavi namenila državnemu svetu, državnemu zboru, vladi in pravnim strokovnjakom, lahko sklepamo, da bi sedanja sestava ustavnega sodišča lahko dala drugačne odgovore, kot so jih dale prejšnje. Če bi bilo že vnaprej vse jasno, se ustavno sodišče za javno obravnavo najbrž sploh ne bi odločilo. Zahtevi državnega sveta, o katerem sicer velik del javnosti misli, da je pomota v zakonodajnem sistemu, je tokrat pripisati tehtnost, utemeljenost in analitičnost.

Če velja, da je demokracija slab sistem, vendar boljšega še niso izumili, bi lahko tudi o volilnih sistemih dejali, da idealnega ni. Vsi so zgolj približek prizadevanjem, naj ima glas volivca odločilno težo. To je seveda najlaže uresničiti z večinskim volilnim sistemom, s katerim smo se spogledovali tudi pri nas, toda v sebi skriva številne pasti. Največja je ta, da koncentrira moč ene stranke, vsi drugi, tudi tisti, ki tvorijo nepogrešljiv del družbenega sistema, so na obrobju.

Volilni sistem je prvovrstno politično vprašanje. Prosta presoja zakonodajalca je, kako ga bo umestil v okvire, ki mu jih daje ustava. Ali so ti preseženi, je stvar ustavnosodne presoje. Državnozborske volitve prihodnje leto bodo skorajda zagotovo potekale po sedanjih pravilih, ali bo tako tudi v prihodnje, pa bo povedalo devet ustavnih sodnikov.