Nevarni precedensi

Vsakoletni medijski razpis ministrstva za kulturo (MzK) je redno tarča kritik. Navadno strokovni komisiji, ki odloča o prijavah, očitajo pristranskost, prekomerne simpatije bodisi z levo bodisi desno politično opcijo. O tem, ali razpis, namenjen pluralizaciji medijskega prostora, doseže svoj namen (ali spodbuja manjšinske teme ali širi prostor refleksije o družbi, kulturi, politiki), je lahko stvar debate. Pravzaprav je nujno vsakič prisluhniti kritikam in presoditi, ali z davkoplačevalskim denarjem, ki ga ima ministrstvo na voljo, optimalno prispeva k raznolikosti in kvaliteti medijev pri nas.

A nenavadno dogajanje s tremi pomurskimi mediji, ki jim je MzK pod Urošem Grilcem na medijskem razpisu leta 2014 odobrilo sofinanciranje, potem pa odstopilo od pogodbe, nato pa pod novo ministrico Julijano Bizjak Mlakar preklicalo odstope od pogodb, zadeva drugo plat javnih razpisov, namreč transparentno in zakonito upravljanje z javnim denarjem.

Ministrstvo je pod dvema različnima vodjema ubralo dve razumevanji pogodb, ki jih sklepa z izdajatelji, izbranimi na razpisu. Pod Grilcem so sledili logiki, da mora izdajatelj ministrstvu z dokazili upravičiti celoten znesek projekta in ne samo tisti del zneska, ki ga je prispevalo ministrstvo. Po prepričanju posebne komisije pod ministrico Bizjak Mlakarjevo, ki je odločala o treh pomurskih medijih, pa je bistveno le, da prijavitelj v celoti izvede projekt.

Če pustimo ob strani naključje, da je posebna komisija obravnavala le omenjene tri medije in to potem, ko se je na ministrico z dopisoma obrnil Klub pomurskih poslancev, prinaša takšno razumevanje precej drzen precedens, saj bodo tako tisti, pri katerih je ministrstvo – zaradi pomanjkljive dokumentacije – že odstopilo od pogodb, kot novi prijavitelji lahko zase terjali podobno prizanesljivo obravnavo.

K razjasnitvi zagate bo bržkone prispevala nedavna odločitev višjega sodišča v Ljubljani v sorodnem primeru, kjer je ministrstvo odstopilo od pogodbe z izdajateljem, ki ni oddal celovitega finančnega poročila. Sodišče je razsodilo v prid MzK, saj se izdajatelj s pogodbo obveže, da bo projekt izvedel v obljubljenem znesku in da bo dokumentacijo podal za celotno vrednost projekta. To je bistveni del pogodbe, meni sodišče, saj se podpisnika strinjata, da financer lahko odstopi od pogodbe, če prijavitelj ne izpolnjuje teh zahtev.

Če pravo sledi zgolj zakonski dimenziji primera, pa za strogo koncipirano pogodbo obstaja vsebinski razlog. Noben državni organ ne sme sofinancirati projektov, pri katerih je poraba javnega denarja nejasna. Če dopustimo, da se finančna konstrukcija projektov poljubno spreminja in če natančna dokazila o porabi sredstev niso potrebna, se odpira prostor za razne oblike nezakonitosti. Tako ostaja uganka, zakaj bi ministrstvo za kulturo za tri pomurske prijavitelje tvegalo nove tožbe, predvsem pa zlorabe davkoplačevalskega denarja.