Nevidna pomoč

Po načelu red mora biti in nekje je z njim treba začeti je bila septembra lani v Sloveniji uzakonjena sprememba zakona o gozdovih, z njo pa zloglasne prevoznice za les. Tiste, s katerimi naj bi po prstih udarili vse ali vsaj večino njih, ki so v posmeh državi z bogastvom lesa in propadajočo lesno industrijo hkrati sekali in brez ustreznega evidentiranja s finančnim učinkom za lokalno okolje vozili les v soseščino.

Uzakonjanju novih pravil s »potnim listom« za tako rekoč vse, kar se vozi iz gozdov, je pomagala tudi evropska zakonodaja, po kateri mora biti poskrbljeno za sledljivost lesa. Kaj je torej boljša priložnost za lov na mojstre v sivini trgovine z lesom iz slovenskih gozdov, katerega vrednost bolj kot doma že dolgo cenijo v tujini? In to priložnost je z obema rokama v boju z razbohoteno sivo ekonomijo pri nas pograbil minister za kmetijstvo in okolje ter podpredsednik vlade Dejan Židan. S spremembo zakona o gozdovih mu je resda skozi šivankino uho uspelo z zamišljeno izdajo prevoznic za tako rekoč ves les, ki ga kdorkoli vozi iz slovenskih gozdov, z rahlim odpustkom za drobir, namenjen samopreskrbi s kurjavo.

Kako dobra je ta ureditev sledljivosti lesa in kako uspešno je država pristrigla peruti lesnim črnoborzijancem, naj bi potrdil tudi povečan nadzor inšpektorjev in carinikov v prometu. Pa se je že kmalu izkazalo, da je tega kadra premalo. Za povrhu pa je močno zaškripalo tudi na državnem zavodu za gozdove, ki mora izdajati obvezne prevoznice. Te so, kljub drugačnim pričakovanjem ob sprejemanju zakonskega popravka, zanj postale nenačrtovano finančno breme, ki je med drugim začinilo tudi decembrsko zamenjavo direktorja po popolni ustavitvi terenskega dela zavodovih gozdarjev.

Če bi sodili zgolj po skromnih količinah zaseženega lesa v preteklih mesecih in še bolj skromnem zanimanju za njegov nakup na dražbi, je bilo vse, kar se je dogajalo okrog uzakonjanja prevoznic bolj kot ne pretirano zagnano napihovanje balona. Ta je zdaj počil in nujno je treba poiskati novega z novimi rešitvami za striženje peruti sivi ekonomiji, s katero sta zaznamovano gozdarstvo in trgovina z lesom.

Čeprav se v za to odgovornem vladnem resorju branijo očitkov o slabem izkoristku, ki ga je prinesla na hitro sprejeta zakonska odločitev za prevoznice, in jo zdaj prav tako na hitro poskušajo dodelati, je dejstvo, da je bilo zaplenjenih le 44 kubičnih metrov lesa in trem kršiteljem izrečena kazen za skupni znesek 900 evrov. Dejstvo je tudi, da je bil ob skromnem zanimanju za odkup zaplenjenega lesa zelo skromen tudi finančni izkupiček na dražbi. Še dobro, da za protiutež lahko postrežejo s podatki, ki dokazujejo, da se je v mesecih po uvedbi prevoznic močno povečalo število izdanih odločb za posek in tudi količina odkazanega drevja za posek. Je torej strah pred kaznijo, zagroženo za »zločin« neevidentiranega izkoriščanja gozdov in prodajo lesa mimo dajatev državi, postal najboljši nevidni sodelavec nadzornikov izvajanja zakona? Če bo ob zevajoči proračunski luknji in milijardnem zadolževanju drobiž od prodaje zaplenjenega lesa s tem dodatkom pomagal, da bo država izplavala iz težav in neurejenega trga, bodo tudi prevoznice imele svoj smisel.