Tiskane izdaje
Navadna nežica je za dlan velika riba z rdečega seznama ogroženih vrst, za katero je bila Tojnica eno redkih prebivališč v Sloveniji. Onesnaženje po požaru v Kemisu jo je iz potoka »zradiralo« in brez – ironija – človeške intervencije se vanj ne bo več vrnila.
Za nežico in druga vodna bitja je bil usoden slap skoraj 40 ton hudo nevarnih snovi, pomešanih z gasilnimi vodami, ki so se razlile v potok. Kljub nedoumljivi količini izlitja končnega produkta tistega, kar imamo v drugih kontekstih za dosežek človeške civilizacije, je tudi na šok odporne državne birokrate presenetil podatek, da se je med desetinami toksičnih spojin znašel že 15 let prepovedani herbicid atrazin. Celo v tolikšnih koncentracijah, kot jih nismo srečali niti v obdobju njegove uporabe, ko so ga kmetje po plevelu na koruznih poljih potrosili od 50 do 100 ton na leto.
Na Arsu so obljubili, da bodo poskušali ugotoviti, od kod je prišel atrazin, a so nekje vmes obupali in zapisali, da je to tako rekoč nemogoče. Šli smo po svoje in odkrili velike črne luknje v sledljivosti nevarnih odpadkov. Zbiralci, kot je Kemis, sploh niso dolžni preverjati, katero nevarno snov prejmejo, temveč le, ali pošiljka ustreza skupini odpadka, ki je naveden na dokumentaciji. To ni izum slovenske, temveč evropske zakonodaje, ki pa je alarmanten. Kaj če bi povzročitelj namesto odpadkov, navedenih v dokumentaciji, v Kemis oddal eksplozivno sredstvo, radioaktivno snov ali celo biološko orožje? Bi kdo to ugotovil ali pa je tako vseeno, ker vsi Kemisovi nevarni odpadki končajo v pečeh avstrijskih sežigalnic? Komu je v interesu takšen prepad v »sistemu« sledljivosti nevarnih odpadkov?
Podobno podrobneje nevarnih odpadkov razen po skupinah in količinah ne obravnavajo javna komunalna podjetja. Vesela so že, če jim jih ljudje predajo in jih ne odložijo v kakšni jami. Večino odpadnih pesticidov, natančneje štiri tone, med katerimi bi bil lahko tudi atrazin, so Kemisu v letu pred požarom predala prav komunalna podjetja, tem pa gospodinjstva. V nasprotju s kmeti in trgovci s pesticidi nihče ne nadzoruje, kaj desetletja hranijo v kleteh. Številke kažejo, da je odpadnih pesticidov v njih še zelo veliko.
Nezanemarljivo tono pesticidov, med katerimi bi se lahko skrival atrazin, je Kemis prejel tudi od kmetijskih zadrug, podjetij in obrtnikov. Ti bi morali zaloge atrazina predati že leta 2004. Če so jih imeli, pa tega niso storili, prav tako ni mogoče izvedeti, saj inšpektorji ne obravnavajo kršitev po vrsti pesticidov.
Atrazin je iz Tojnice stekel v Ljubljanico, od tam pa naprej proti Črnemu morju. Vmes se je dodobra razredčil, a to njegovega učinka ne zmanjša. Za hormonske motilce, med katere spada, včasih velja celo nasprotno. Feminizacijo samcev rakov, dvoživk in domnevno tudi rib ter razmnoževalne motnje lahko povzročajo že v zelo majhnih odmerkih. Neposredne vzporednice od teh živali do ljudi ni mogoče potegniti, posredno pa zanesljivo, saj atrazin enako deluje v živalski in človeški celici.
Tudi zato je bil v EU prepovedan, a se še vedno pojavlja v podzemni in včasih tudi pitni vodi. To jasno kaže, kako dolgotrajne so lahko posledice izpuščanja kemikalij v okolje in kako težko je predvideti in obvladati vse posledice takšnega ravnanja. Nežica bo čez 15 let že pozabljena. Ko nas bo takrat skrbelo zaradi feminizacije moških, za katero bo že več oprijemljivih znanstvenih dokazov, nam bo še žal, da nismo izvedeli več o atrazinu, ki je stekel iz Kemisa.
