Ni čas za pohvale

Kje je torej celovita, sodobna in evropska medijska politika?

Objavljeno
29. julij 2012 17.25
Rok Kajzer, Ozadja
Rok Kajzer, Ozadja
»Naj se hvalimo? Raje ne. Čeprav ...« Tako je spletno uredništvo našega časnika na Twitterju bralce povabilo k branju članka o najnovejših podatkih nacionalne raziskave branosti (NRB). Kolegi so zadeli bistvo. Čeprav bi se lahko, morda tudi privoščljivo, zaradi bistveno slabših rezultatov tiskane konkurence, pohvalili, da smo izgubili najmanj bralcev, pri Delu le za slab odstotek in pol, pri Slovenskih novice pa slabih pet, je bil zadržek, zajet v besedah »raje ne«, povsem na mestu.

Da velikega zdrsa ni bilo, je sicer pozitivno znamenje za naš časnik, a to je le eden od pomembnih kazalcev uspešnosti v slovenskem medijskem okolju. Gre predvsem za priznanje Delovim uredništvom, da so svoje delo, kljub težavam v mediju in medijski industriji, opravili dobro in da nam bralci še naprej zaupajo. Drugi, prav tako pomembni podatki pa se merijo v valuti in le kombinacija vseh kazalcev daje realno sliko. Ta pa kaže, da v medijski industriji položaj še zdaleč ni rožnat.

Če se je Delo vsaj pri letnih spremembah števila bralcev slovenskih tiskanih dnevnikov odrezalo dobro, pa podatki za druge medije kažejo, da je slika v domačem medijskem prostoru na robu katastrofe, vrtinca, v katerega sta lahko kaj kmalu potegnjena tudi naša časnika. Finance so, denimo, izgubile kar 20 odstotkov bralcev, Dnevnik 16, Primorske novice skoraj 15, Ekipa, Žurnal in Večer pa dobrih 10 odstotkov. Trg dnevnih časopisov je torej le v enem letu izgubil skoraj desetino bralcev.

Pri iskanju »krivcev« nam ni treba odkrivati tople vode; večina se ustavi pri ekonomskem položaju bralcev, kombiniranem s splošnim trendom zamiranja kulture branja kakovostnih časopisov. Za medije pa je hkrati enako ključen in dramatičen izpad oglaševalskih evrov na popolnoma deformiranem slovenskem oglaševalskem trgu. Kljub varčevalnim ukrepom v medijih, ki lomastijo tudi po ljudeh in vsebini, pa uredništva še zagotavljajo kakovost, čeprav takšni napori dolgo ne bodo zdržali.

Miro Petek, danes na čelu direktorata za medije, je sicer zgrešil v nedavni oceni, da »bodo nekatera nekakovostna in navijaška glasila v prihodnje ugasnila sama po sebi, za njimi ne bo nihče žaloval«. Ker med te – po kategorizaciji njegove stranke – sodi tudi Delo, takšne ugotovitve izsledki NRB ne potrjujejo. Nasprotno. V direktoratu se sicer pritožujejo nad mediji in oglaševalskim trgom, hkrati pa z njihovim blagoslovom nove državne televizije ta trg še dodatno destabilizirajo. Da o novih političnih posegih v vodstvene strukture RTVS in neuradnih napovedih, da bodo finančno podprti tisti medijski projekti, ki so jim blizu, niti ne govorimo. Tako se že napovedujejo nove politično-gospodarske malverzacije, kakršne smo v primeru Dela in Večera v prvem mandatu sedanje vlade že doživeli.

Kje je torej celovita, sodobna in evropska medijska politika, ki bi lahko, še posebej v krizi, odgovorila na izzive, ki so predvsem pred kakovostnimi tiskanimi mediji, ki veljajo za dragocenost vsake demokratične družbe?